Papež pri splošni avdienci: Lahko smo brez Boga, a Bog ne more biti brez nas.
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Papež Frančišek je pri današnji splošni avdienci spomnil na pobudo Minuta za mir. Jutri ob 13. uri bo namreč po več državah kratek trenutek namenjen molitvi za mir ob obletnici papeževega srečanja s sedaj že pokojnim izraelskim predsednikom Šimonom Peresom in palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom v Vatikanu. Sveti oče je poudaril, da je v današnjem času zelo potrebna molitev kristjanov, Judov in muslimanov za mir. Sicer pa je papež pri splošni avdienci govoril o molitvi očenaš. Po njegovih besedah je vsa skrivnost te krščanske molitve povzeta v prvi besedi – oče. Imeti moramo pogum, da Boga imenujemo z imenom Oče. In v tem zaupljivem odnosu je naše upanje.
Boga klicati z imenom Oče ni samoumevno. Navajeni smo namreč uporabljali bolj vzvišene nazive, ki se nam zdijo spoštljivejši do njegove transcendence.
»Ko ga kličemo Oče, se postavimo v zaupen odnos z Njim, kot otrok, ki se obrne na svojega očeta in ve, da je ljubljen in da on skrbi zanj. To je velika revolucija, ki jo krščanstvo odtisne v versko psihologijo človeka.«
Tako nam skrivnost Boga nič več ne povzroča strahu, je dejal papež in dodal, da je Bog Oče na svoj način: dober, nezaščiten pred svobodno samovoljo človeka, zmožen spregati samo glagol 'ljubiti'.
Ob tem je Frančišek pojasnil, da sveti Pavel v svojih pismih ohranja aramejsko besedo »abbà«, kar je še globlji izraz v primerjavi z besedo »oče«, ki se lahko prevaja tudi kot »očka«, »ati«.
To pomeni, da nikoli nismo sami. Lahko smo oddaljeni, imamo sovražno držo ali celo povemo, da smo brez Boga. Toda Evangelij Jezusa Kristusa nam razodeva, da Bog ne more biti brez nas. »Bog ne more biti Bog brez človeka.« Ta gotovost je izvir našega upanja, ki je varovana v vseh prošnjah Očenaša. Ko torej potrebujemo pomoč, nam Jezus ne pravi, naj se predamo in se zapremo vase, ampak naj se obrnemo na Očeta in ga z zaupanjem prosimo, ko se znajdemo v težavah in potrebah.
