Nov vatikanski dokument o Mariji: Mati, ne Soodrešenica

Svet 05. 11. 2025, 08:50 Marta Jerebič Vatican News

Dikasterij za nauk vere je včeraj predstavil dokument z naslovom Mati vernega ljudstva (Mater populi fideli). Z njim je želel odgovoriti na številna vprašanja, ki jih verniki, gibanja in teologi zastavljajo dikasteriju v zvezi z marijanskimi pobožnostmi, posebej glede nekaterih nazivov, ki se uporabljajo za Marijo.

Dokument odobrava nazive, kot so Mati verujočih, Duhovna Mati, Mati vernega ljudstva. Naziv Soodrešenica je označil za neustreznega in neprimernega.

Za naziv Srednica pravi, da velja za nesprejemljivega, kadar dobi pomen, ki izključno pripada Jezusu Kristusu, vendar pa velja za dragocenega, če izraža vključujoče in deležniško sredništvo, ki slavi Kristusovo moč.

V nekaterih pomenih sta problematična tudi naziva Mati milosti in Srednica vseh milosti.

Nota pravzaprav znova potrjuje katoliški nauk, ki je vedno zelo poudarjal, kako je vse v Mariji usmerjano k središčnosti Kristusa in njegovega odrešenjskega dela. Zato je bolje, da se izogibamo nekaterih marijanskih izrazov, čeprav jih s pravilno razlago lahko pojasnimo.

Soodrešenica

V zvezi z nazivom »Soodrešenica« Nota spominja, da so nekateri papeži »uporabljali ta naziv, ne da bi ga pojasnili. Na splošno so ga predstavili v povezavi z Božjim materinstvom in v zvezi z Marijino združenostjo s Kristusom ob odrešenjskem križu. 2. vatikanski koncil je odločil, da tega naziva ne bo uporabljal »iz dogmatičnih, pastoralnih in ekumenskih razlogov«. Sv. Janez Pavel II. »ga je uporabil vsaj sedemkrat, ko ga je povezoval predvsem z zveličavno vrednostjo naših bolečin, darovanih skupaj s Kristusovimi, ki se jim pridružuje Marija zlasti pod križem« (18).

Dokument navaja razpravo, ki je potekala znotraj takratne Kongregacije za nauk vere, ki je februarja 1996 razpravljala o zahtevi, da bi razglasili novo dogmo o Mariji »Soodrešenici ali Srednici vseh milosti«. Ratzingerjevo mnenje je bilo nasprotno: »Natančen pomen nazivov ni jasen in nauk, ki ga vsebujejo, še ni zrel … Še vedno ni jasno videti, kako je nauk, izražen v nazivih, prisoten v Svetem pismu in v apostolskem izročilu.« Kasneje se je leta 2002 bodoči Benedikt XVI. tudi javno izrazil na enak način: »Formula Soodrešenica se preveč oddaljuje od jezika Svetega pisma in od patristike in zato povzroča nesporazume … Vse prihaja od Njega, kot trdita predvsem Pismi Efežanom in Kološanom. Marija je to, kar je, po Njegovi zaslugi. Pojem »Soodrešenica« bo zatemnil njen izvor«. Nota pojasnjuje, da kardinal Ratzinger ni zanikal, da so bili v predlogu za uporabo tega naziva dobri nameni in dragoceni vidiki, vendar je zagovarjal, da je šlo za »napačno terminologijo« (19).

Papež Frančišek je vsaj trikrat jasno izrazil rabi naziva Soodrešenica nasprotno stališče. Doktrinalni dokument v zvezi s tem zaključi: »Vedno je neprimerno uporabljati izraz Soodrešenica, da bi opredelili Marijino sodelovanje. Ta naziv predstavlja nevarnost, da bi zatemnil edino Kristusovo odrešenjsko posredovanje in zato lahko povzroči zmedo in neravnovesje v harmoniji resnic krščanske vere ... Ko izraz zahteva številne in nenehne razlage, da bi se izognili oddaljevanju od pravilnega pomena, ne služi veri Božjega ljudstva in postane neprimeren« (22).

Srednica

Nota poudarja, da je svetopisemski izraz, ki se nanaša na Kristusovo izključno sredništvo, »jasen«. Kristus je edini Srednik (42). Po drugi strani se poudarja »dokaj pogosto rabo pojma 'sredništvo' v najrazličnejših področjih družbenega življenja, kjer se preprosto razume kot sodelovanje, pomoč, posredovanje. Posledično se zato za Marijo nujno uporablja v podrejenem smislu in na noben način nima namena, da bi sredništvu Jezusa Kristusa dodal kakršno koli učinkovitost ali moč« (25). Poleg tega – priznava dokument – »je očitno, da je bilo resnično Marijino sredništvo, ki je omogočilo resnično učlovečenje Božjega Sina v našo človeškost« (26).

Mati verujočih in Sredinca vseh milosti

Marijina materinska vloga »na noben način ne zatemni ali zmanjša« Kristusovega edinega sredništva, »ampak kaže njegovo učinkovitost«. Tako razumljeno »Marijino materinstvo nima namena oslabiti edinstvenega češčenja, ki smo ga dolžni samo Kristusu, ampak ga spodbuditi.« Zato Nota pravi, da se moramo izogibati »nazivov in izrazov, ki se nanašajo na Marijo in jo predstavljajo kot nekakšen 'strelovod' pred Gospodovo pravičnostjo, kot da bi bila Marija nujna alternativa Božjemu nezadostnemu usmiljenju« (37, b). Naziv »Mati verujočih« nam omogoča, da govorimo o »Marijinem delovanju tudi v odnosu do našega življenja v milosti« (45).

Vendar moramo biti pozorni na izraze, ki lahko prenašajo »manj sprejemljive vsebine« (45). Kardinal Ratzinger je pojasnil, da naziv Marija, srednica vseh milosti ni bil jasno utemeljen na Božjem razodetju in v skladu s tem – pojasnjuje dokument – lahko prepoznamo težave, ki jih vsebuje tako v teološkem razmišljanju kot v duhovnosti« (45). Dejansko »noben človek, tudi apostoli ne ali Presveta Devica, ne more delovati kot univerzalni delivec milosti. Samo Bog lahko daje milost in to dela po Kristusovi človeškosti« (53). Nazivi kot je Srednica vseh milosti imajo zato »omejitve, ki ne olajšajo pravilnega razumevanja Marijine edinstvene vloge. Dejansko ona, ki je bila prva odrešena, ne more biti srednica milosti, ki jo je sama prejela« (67). Vendar pa, končno prizna dokument, »ima izraz 'milosti', ki se nanaša na Marijino materinsko podporo v različnih trenutkih življenja, lahko sprejemljiv pomen.« Množina namreč izraža »vso pomoč, tudi materialno, ki nam jo Gospod lahko daje, ko posluša Materino priprošnjo« (68).