Dr. Konradu Adenauerju v spomin
Slovenija | 31.05.2017, 15:28 Tone Gorjup
Pred kratkim smo se tisti, ki smo se, spominjali petdesete obletnice smrti dr. Konrada Adenauerja. Tisti, ki smo se je spominjali, smo se ga spominjali s priznanjem in občudovanjem. Njegov življenjski opus je na nas pustil izjemen vtis, bil nam je za vzgled in sprašujem se, zakaj mu nismo bili sposobni slediti. Za vse tiste, ki njegovega dela niso imeli prilike spoznati, naj navedem res kratko nekaj njegovih biografskih podatkov.
Osnovne podatke o dr. Konradu Adenauerju (5. januar 1876 – 19. april 1967) povzemam po Wikipedii. Bil je nemški državnik in je služboval kot prvi povojni kancler Zahodne Nemčije od 1949 do 1963. Svojo državo je popeljal iz ruševin druge svetovne vojne in ustvaril produktivno in uspešno državo, ki je vzpostavila tesne povezave z Združenimi državami, Veliko Britanijo in Francijo. V letih njegovega kanclerevanja je Zahodna Nemčija vzpostavila demokracijo in stabilnost ter si zagotovila mednarodno spoštovanje in gospodarsko uspešnost. Slednja je tudi znana pod imenom nemški gospodarski čudež (Wirtschaftswunder). Bil je prvi predsednik Krščansko-demokratske unije (CDU), krščansko-demokratske stranke, ki je pod njegovim vodstvom postala najuspešnejša stranka v Nemčiji.
Če temu skopemu navajanju podatkov poskušam dati pomen in jih interpretirati, mislim, da upravičeno ugotavljam, da je bil dr. Adenauer državnik in politik, ki je v svoji državi izpeljal uspešno tranzicijo, v njegovem primeru prehod iz totalitarnega nacionalsocializma v demokracijo in svobodno, tržno gospodarstvo. Slednje danes poznamo pod imenom socialno-tržno gospodarstvo in je postalo osnovni gradnik vseh krščansko-demokratskih v Evropi. Če te njegove dosežke primerjam z dosežki politično enako ali podobno usmerjenih politikov in njihovih strank v postkomunističnih državah – članicah EU, moram na žalost ugotoviti, da je bila v slednjih tranzicija iz totalitarnega komunizma v demokracijo in tržno gospodarstvo bistveno manj uspešna. Skoraj samo po sebi se vsiljuje vprašanje, zakaj smo bili v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja toliko manj uspešni, kot je bil dr. Adenauer koncem štiridesetih. In vendar nam je on kazal pot. Zakaj mu nismo uspeli slediti? Temu vprašanje namenjam preostanek te kolumne.
Ko ocenjujem delo in zapuščino dr. Adenauerja me vedno znova preseneti, kako široko je razumel pojem tranzicije. V njegovem konceptu ima tranzicija tri komponente, ki so med seboj tesno povezane in napredek v eni ni mogoč, če ni napredka tudi v preostalih dveh. Te tri komponente so formalna demokratizacija države, z njo usklajen gospodarski sistem in dosledna uveljavitev pravne države. Jasno se je tudi zavedal, da tako široko zastavljene tranzicije demokratično ni možno izpeljati brez jasne obsodbe prehodnega totalitarnega sistema in spremljajoče lustracije vsaj omejenega obsega. Da bi uresničil ta svoj koncept tako celostno razumljene tradicije je oblikoval novo krščansko-demokratsko stranko s ciljem dosledno in brez izjem uveljaviti izhodiščni princip človekovih pravic in svoboščin. Na osnovi tega principa je bila napisana nova ustava in sprejeta izhodiščna zakonodaja. Princip človekovih pravic in svoboščin nedvomno vsebuje tudi ekonomsko svobodo vsakega posameznika. Na osnovi slednje ob istočasnem zagotavljanju socialne varnosti sodržavljanov, ki iz enega ali drugega razloga niso sposobni poskrbeti sami zase, je oblikoval koncept socialno-tržnega gospodarstva. V njem je nad vse uspešno združil zamisli Kölnske ekonomske šole Müller-Armacka s krščanskim odnosom do bližnjega. Dr. Adenauer se je zavedal, da politični in gospodarski sistem ne moreta delovati, če nista oprta na pravno državo. Zato je v pravosodju dosledno uveljavil izhodiščni koncept človekovih pravic in svoboščin in dotedanji totalitarni pravosodni sistem temeljito kadrovsko in konceptualno prenovil. Nedvomno se je njegov koncept izkazal kot delujoč. Oblikoval je sodobno Nemčijo, ki je vsem ostalim članicam EU lahko za zgled tako po delujoči demokraciji kot tudi nedvomni gospodarski uspešnosti.
V nadaljevanju se bom osredotočil samo na slovensko tranzicijo, ker tranzicije v ostalih evropskih postkomunističnih državah premalo poznam. Tudi slovenska tranzicija tako kot nemška sta imeli skupno izhodiščno točko spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. To je jasno razvidno iz Majniške deklaracije 1989, točka 3 prva alineja. Ker danes ugotavljamo, da slovenska tranzicija ni bila ravno uspešna, se moramo vprašati zakaj. Imeli smo isto izhodišče in imeli smo zgled, ki nam ga je dal dr. Adenauer. Po mojem prepričanju sta razloga za to dva. Demokratične sile, ki so tranzicijo želele in podpirale nikoli niso uspele z jasno in pravno veljavno obsodbo predhodnega totalitarnega komunističnega sistema. Zato tranzicija ni bila izpeljana tako celostno kot je to uspelo v Nemčiji. V podporo tej zadnji tezi naj samo navedem, da so stranke, ki so se zavzemale za demokratično prenovo Slovenije in bile s tem namenom združene v Demosu, to svojo organizacijo po sprejetju nove demokratične ustave enostavno razpustile, kot da bi bilo njihovo osnovno poslanstvo že opravljeno.
Ko se danes oziramo nazaj v tisti prelomna leti 1990 in 1991, ne morem razumeti, da nam Slovencem ni uspelo našega totalitarizma obsoditi tako kot so Nemci svojega. In vendar sta si bila oba sistema podobna kot enojajčna dvojčka. Jedro obeh je bila ideologija sovraštva v našem primeru do razrednega sovražnika in v nemškem do »manj vrednih« narodov. V obeh so bili prisotni enopartijski sistem, uzakonjeno kršenje človekovih pravic in tajna politična policija z neomejenimi pooblastili. Slednja so vodila do montiranih političnih procesov in koncentracijskih taborišč, ki so ustrahovali celotno prebivalstvo. Vendar kar je danes pomembno za nas, je dejstvo, da tranzicija brez jasne in nedvoumne obsodbe predhodnega totalitarnega sistema nima tiste življenjske moči in prebojnosti, ki bi jo morala imeti, da se izpeljejo od nas demokratov pričakovane spremembe. Na žalost slovenska tranzicija te življenjske moči ni imela.
Tudi med osebnostmi, ki so se zavzemale za demokratično Slovenijo je bilo razumevanja za celostno tranzicijo premalo. To dokazuje tudi Majniška deklaracija 1989, ki gospodarsko komponento tranzicije in pravno državo nikjer ne omenja eksplicitno. V času prve demokratično izvoljene slovenske vlade po letu 1945, torej v letih 1990 do 1992 so bili storjeni pomembni tranzicijski koraki, vendar skoraj vsi na področju izgradnje demokratičnega sistema. Sprejeta je bila demokratična ustava in začelo se je izgrajevati demokratični sistem. Sama ustava je bila še največji dosežek te vlade. Kljub temu demokratični sistem ni bil dodelan do konca. Tako manjka npr. druga stopnja lokalne samouprave in dobili smo volilni sistem, ki vprašljivo preslika voljo volivcev v Državni zbor. Na drugih dveh stebrih tranzicije je bilo narejeno še bistveno manj. To lahko vsaj delno opravičujemo s tem, da sta vlada in vladajoča koalicija Demos morala veliko napora in dela posvetiti osamosvojitvi Slovenije in kasneje njenemu mednarodnemu priznanju. Vendar to ne more opravičiti skromne tranzicijske korake na gospodarskem področju. Sprejet je bil Zakon o denacionalizaciji, ki mogoče bolj sodi v področje demokratičnega sistema in pripravljen vendar ne konzumiran zakon o privatizaciji slovenskega gospodarska. Slednjega je naslednja vlada amandmirala in tako odprla pot tajkunizaciji. Ne spomnim pa se, da bi bilo na pravosodnem stebru tranzicije narejeno kaj omembe vrednega. Demos tako ni uspel uveljaviti koncepta socialno-tržnega gospodarstva in še manj koncepta pravne države. Vlada dr. Janeza Drnovška, ki je prevzela oblast po volitvah jeseni 1992, je koncept tranzicije, torej prehoda od totalitarnega sistema v demokracijo in njej odgovarjajoči gospodarski sistem, zamenjala s konceptom komunistične prerestrojke, torej prehoda v sistem, ki naj ohranja neupravičene privilegije komunistične vrhuške. Dobro mišljena tranzicija je ostala nedodelana in pohabljena delno iz opravičljivih razlogov s preobremenjenostjo z osamosvojitvijo, vendar vsaj delno tudi zaradi premajhnega zavedanja koalicije Demos, o nujnosti celovitosti tranzicije in to kljub temu, da nam je dr. Adenauer dal navdušujoč zgled.
Celotna moja razprava nima namena tožiti za izgubljenimi priložnostmi. Namenjena je predvsem ugotovitvi, da Slovenci svoje tranzicije nismo izpeljali do konca. Upam pa, da bo dala spodbudo in navdih, da to še vedno lahko naredimo in si tako zagotovimo delujočo demokracijo, pravno državo in uspešno gospodarstvo. Dr. Adenauer nam je dal zgled, le slediti mu moramo. Zato se je vredno in potrebno spominjati njegovih obletnic. Bog naj mu da večni mir in pokoj nam pa sposobnost in voljo, da bomo sledili njegovemu zgledu.
