Pravica do strahu

Slovenija | 26.05.2017, 15:13 Marta Jerebič

Ta teden se je v Evropi ponovno zgodil terorističen napad, tokrat v Angliji, v Manchestru. Najbolj pretresljivo pri tokratnem napadu je, da so bili žrtve predvsem mladi. Najmlajša, Saffie, je imela le osem let. Napadalec, rojen v Angliji libijskim staršem, je očitno skrbno izbral mesto za svoj samomorilski pohod. Vhod pred areno, v kateri se je le nekaj trenutkov prej končal koncert med najstniki priljubljene pevke. Ko se je, opasan z bombo, odpravljal na kraj svojega zločina, je torej dobro vedel, kdo bodo njegove žrtve. Novica o bombnem napadu je dosegla tudi Slovenijo, tokrat se je še bolj kot kdaj prej dotaknila tudi naših mladih, verjetno prav zaradi tega, ker je bilo med mrtvimi toliko njihovih vrstnikov ter, ker se je napad zgodil na koncertu njim priljubljene pevke.

Taki dogodki nas ne le pretresajo, temveč nam dajo tudi misliti. Povsod slišimo besede, kot so terorizem, radikalizacija, islam. Gre za besede, ki se v zadnjih letih vedno pogosteje znajdejo v našem besednjaku. Še kako živ je spomin na množice, ki so se pred letom in pol zgrinjale čez naša polja in dvorišča. Verjetno se vsem nam, če le pomislimo na tiste tedne, pred očmi pojavi slika tisočih in tisočih mladih moških, med katerimi se le tu in tam pokaže kakšen otrok ali ženska. Med njimi so bili tudi kristjani, toda večina pripada drugi veri. Prav nekje v tem času se je v Evropi začel pogovor o kvotah. Ali če to besedo prevedemo v bolj osebno govorico – evropski voditelji so se začeli pogovarjati o številu migrantov, ki naj bi jih vsaka država sprejela medse. In prav v tem času se je začelo povečevati število terorističnih napadov, odgovornost za vse so prevzemali islamski skrajneži.

Ob vsem tem dogajanju sta se med ljudmi naselila strah in nezaupanje. Nezaupanje do prišlekov, nezaupanje do islama. Nelagodje ob veri večine migrantov, pa tudi številnih priseljencev, ki so prišli s trebuhom za kruhom v Evropo po drugi svetovni vojni, je pri nas verjetno še bolj prisotno zaradi zgodovinske izkušnje, ki smo jo imeli v času turških vpadov in se je globoko zasidrala v narodno podzavest. Toda tega strahu si skoraj nihče ne upa na glas priznati, saj vsakega, ki izrazi svojo bojazen, morda celo odpor do vsega tega, razni FDV-jevski sociologi, mirovniki ali politični delavci, skratka, predvsem tisti, ki dobro živijo na račun države, napadajo z raznimi negativnimi oznakami. Samo spomnimo se, kakšne nizkotne, žaljive etikete so lepili ljudem, ki so se s protesti odzvali na postavitve migrantskih centrov v njihovih krajih. To, da se z ljudmi o tem ni prej prav nihče pogovarjal, jih na to ustrezno pripravil, je bilo zanje popolnoma nepomembno. Vsi ti »dušebrižniki«, ki že več kot sedemdeset let okupirajo medijski prostor, ta prostor brez kančka slabe vesti zlorabljajo za diskreditacijo tistih, ki pravijo, da jih je islama strah. Da jih je strah muslimanov, da se ne počutijo dobro ob zakritih obrazih. Vsakega, ki se vprašuje o povezanosti islama, ekstremizma in terorizma, označijo za islamofoba in ksenofoba, temu pa tako, mimogrede, dodajo še druge »fobne« oznake. Mnogi se ob tem sprašujejo, ali so res slabi, brezsrčni ljudje, če izrazijo svoj strah in zaskrbljenost zaradi vsega tega dogajanja.

Toda v resnici imamo vso pravico, da se bojimo terorizma, saj je naši mentaliteti popolnoma tuj, do sedaj ga praktično nismo poznali (če odmislimo nekdanje teroristične akcije baskovske separatistične organizacije ali dogajanja na Severnem Irskem ali komunistične “Rdeče brigade” v Italiji in v Nemčiji v davnih sedemdesetih letih). V resnici imamo vso pravico, da se bojimo terorizma, ki nam jemlje naš prostor varnosti. Tiste predvidljive varnosti, ko ni bilo treba misliti na to, da morda svoje najbližje vidiš zadnjič, ker bo že naslednji hip žrtev kakšnega samomorilca na podzemni železnici, letališču ali na kakšnem koncertu. Prav tako se imamo vso pravico spraševati o povezanosti islama s terorizmom in samomorilskimi napadi. Za nas je pač popolnoma nepredstavljivo, da bi se zaradi vere ali v imenu vere nekdo tebi nič, meni nič, razstrelil. Za nas je prav tako nepredstavljivo in nedoumljivo, da je nekdo pripravljen v imenu boga, Alaha, v smrt odpeljati številne nedolžne. Če se torej sprašujemo o povezanosti islama in terorizma še nismo islamfobi. Pač naša krščanska vera, vera, na kateri je zgrajena Evropa, pa če je to komu prav ali ne, ne zahteva od svojih vernikov takih dejanj. Ravno nasprotno, spodbuja nas k dejanjem usmiljenja in odprtosti. Če se torej sprašujemo o povezanosti islama in terorizma, pomeni, da hočemo predvsem razumeti, ne pa obsojati. Če se nelagodno počutimo ob nekom, ki ima zakrit obraz, ne pomeni, da ga sovražimo ali da mu želimo kaj slabega. V našem svetu smo pač navajeni, da človeka vidimo v obraz, skriva se tisti, ki ima kaj skriti.

Prav tako nismo islamofobi ali ksenofobi, če od vseh, ki so prišli k nam ali k nam prihajajo, pričakujemo spoštovanje naših navad, naših vrednot, našega sveta in to tudi povemo. Prav tako nismo islambofobi, če pričakujejo, da v našem svetu živijo po naših pravilih. Glede na to, da se razstreljujejo tudi taki, ki so se že tu rodili, se sicer upravičeno samokritično lahko vprašamo, kaj je bilo narobe, da jim nismo znali pokazati, zakaj in v čem je naš svet dober. Toda to ne pomeni, da se bomo, da bi se prišleki bolje počutili pri nas, odpovedali svojemu. Ravno nasprotno, šele če spoštujem in ljubim svoje, lahko spoštujem in sprejemam druge. Ob tem se lahko tudi vprašamo, zakaj prihajajo k nam, v naš krščanski svet, in ne v kakšno islamsko državo.

Če se torej vprašujem, še ne obsojam. Če dvomim, še ne obtožujem. Če se bojim, še ne pomeni, da sovražim. Priznati strah je pravzaprav prvi korak k premagovanju tega. Temu mora slediti odprt pogovor, v katerem lahko povem, kaj mislim, česa se bojim, brez strahu da bom zaradi svojih pomislekov, dvomov označen za »foba«. Odprt pogovor, v katerem nobeno vprašanje ne bo sprejeto z omalovaževanjem. Odprt pogovor, ki bo pomagal pri premagovanju strahu pred tujim, pred drugačnim. Upam le, da bodo takega odprtega pogovora sposobni tudi vsi tisti dušebrižniki, ki tako radi delijo oznake, kot sta islamofob ali ksenofob. Do sedaj tega namreč še niso pokazali. Do sedaj so nam pokazali le to, da se tudi sami pravzaprav bojijo vsakega, ki misli drugače.