O svobodi veroizpovedi

Slovenija | 13.05.2017, 00:52

Spoštovani poslušalci! Besede in misli, ki jih ta trenutek morda poslušate, prihajajo iz zgradbe, v kateri je vsaj tisoč učencev, dijakov, profesorjev in vzgojiteljev. Poleg gimnazije, osnovne šole, glasbene šole in dijaškega doma je v tej veliki, več kot 100 let stari hiši Zavoda sv. Stanislava tudi Radio Ognjišče. Ta trenutek smo vsi - tukaj v studiu in pri vas doma - vsaj v mislih blizu mladim, ki sedijo v šolskih klopeh in pridno nabirajo za življenje tako potrebna znanja, spretnosti, izkušnje in modrosti. Poudariti moramo, da imajo vsi, ki obiskujejo to hišo poseben privilegij, ki bi ga zaman iskali v večini drugih šol v naši domovini. V tej hiši je namreč mogoče svobodno izražati svoje versko prepričanje in svoja verska čustva. To v javnih oziroma državnih šolah ni mogoče.

Morda bi se kdo vprašal, zakaj si kristjani, ki nas je kar velik, če ne največji delež med prebivalci Slovenije, ne prizadevamo za splošno priznano versko svobodo v šolah. A stvari niso tako enostavne. Pri tem ne gre samo za odklonilen odnos politike, ki je uspela v šolski zakon celo zapisati prepoved verskih dejavnosti v javnih šolah. Prosto izražanje vernosti, tako učencev kot učiteljev in prijazno naklonjenost oblasti in javnosti do sproščenega izražanja religioznih čustev je težko doseči tudi iz drugih razlogov. Tudi, če bi se odstranile vse formalne ovire, kot je zakonska prepoved verskih obredov ali verskih simbolov v šolah, bi ostala nasprotovanja dela javnosti in negodovanja znotraj učiteljskih zbornic.

Znani italijanski duhovnik in voditelj krščanskih gibanj Giovanni Giussani piše, kako se je skoraj dnevno spopadal s kolegi v zbornici, ko je v mladih letih učil na državni šoli. To je bilo v času po drugi svetovni vojni, ko je imela Cerkev v Italiji tako rekoč prost vstop v šole. Ko so po padcu železne zavese smeli tudi na Češkem ustanavljati katoliške šole, je oblast zahtevala, da mora šola zaposlovati tudi neverne učitelje, češ da bodo na ta način tudi neverni dijaki imeli zaslombo. Na neki katoliški šoli na Nizozemskem sem bil sam priča, kako so učitelji negodovali zaradi zelo blagega opomina krajevnega škofa, da so na šoli premalo izpostavljeni verski simboli, križi in nabožne slike. Prepad med verujočimi in neverujočimi ali med Cerkvijo in Državo je globok in širok. Ne gre samo za nazorska in politična nasprotovanja, gre za globoko v srcih ljudi ukoreninjen odpor proti Bogu, proti njegovemu trpinčenemu obrazu in hkrati proti njegovi vsemogočnosti. Ljudem je nerodno izraziti ta odpor, ki je nerazumski, in je morda samo izraz kljubovanja. Tedaj se razprava prenese na polje politike, na domnevno željo Cerkve po oblasti, na ogroženost sekularne družbe, na kršenje pravic neverujočih, na nevarnost indoktrinacije mladih, ipd. Vladajoča politika se ob podpori civilno-družbenih gibanj, medijev, univerz in nekaterih filozofskih smeri razglaša za nevtralnega razsodnika in zaščitnika človekovih pravic. Svoj dominantni položaj si v tem pogledu prilašča s pripadnostjo ateizmu, ki naj bi bil tista točka, s katere je mogoče vse drugače misleče in verujoče nepristransko in objektivno ocenjevati. Mnogi ljudje s hvaležnostjo sprejmejo tako politično in nazorsko stališče, saj jih odvezuje lastnih miselnih in čustvenih naporov, da bi razčistili svoj osebni odnos do vere in Boga. Navsezadnje se ateisti in z njimi mnogi drugi neverujoči sklicujejo na znanost, ki naj bi dokazala, da Boga ni. Čeprav je ta fraza že do skrajnosti obrabljena, se je vendar zanimivo nekoliko zadržati pri razmerju med vero in znanostjo.

Nasprotniki vere oziroma krščanstva predpostavljajo, da ima Cerkev zaradi tega odklonilen odnos do znanosti. V resnici znanost nikoli ne more ogroziti religije. Predvsem zato, ker se nikoli ne sprašuje zakaj in od kod, temveč vedno le kako in drugič, ker je zmotna na svojem lastnem področju. Francoski krščanski filozof Étienne Gilson (1884 – 1978) izredno visoko ceni znanost in tehniko, saj brez obojega ne bi zmogli zgraditi Notredamske cerkve. Navaja Blaise-a Pascala, velikega znanstvenika in misleca 17. stoletja, da je znanost ena najvišjih hvalnic Bogu.

Ne glede na to, kako močne znanstveno pridobljene argumente uporabljamo v potrditev obstoja ali neobstoja Boga, teh ne moremo uporabljati, ker so za kaj takega enostavno prešibki. Pred nami je namreč visok in trden zid, t. i. apofatično načelo, da namreč ne moremo opisovati Boga in njegove dejavnosti, ker neskončno presega naše predstave o njem. Utemeljitelj apofatične teologije Dionizij Areopagit iz 5. in 6. stoletja, odklanja apologetske razprave o Bogu, ker te niso vredne Božje veličine, zato Boga namesto, da ga branimo in dokazujemo, raje slavimo. Upajmo (!) in verjemimo (!), da bo Bog našel pot do src ljudi, ki mu nasprotujejo in kljubujejo, saj prav s tem dokazujejo, da niso pozabili nanj in da vanj verujejo. Kako bi mu sicer kljubovali in se borili proti njemu? Sicer pa je vedno bolje zreti v prihodnost z optimizmom, kot s pesimizmom. Tako kot spomladi s posejane njive vznikajo mlade rastline, tako se med ljudmi vedno pogosteje izgovarja Jezusovo ime. Včeraj je v Ljubljani pritegnil mojo pozornost grafit na neki hiši. Pisalo je: Tudi Jezus je bil upornik. Vendar je nekdo besedo upornik prečrtal in čez napisal odrešenik.

Prisrčen pozdrav vsem in vse dobro vam želim!