Križev pot, ki ga je vodil papež Frančišek v rimskem koloseju

| 15.04.2017, 06:55

Papež Frančišek je sinoči vodil tradicionalni križev pot v rimskem Koloseju. Tokrat je razmišljanja za 14 postaj zaupal francoski biblicistki Anne-Marie Pelletier. Besedila izražajo trenutke, ki so po njenem mnenju na Jezusovi poti na Golgoto najbolj pomenljivi, in sicer Petrova zatajitev, Kristusovo trpljenje, v katerem se lahko prepoznajo današnji ljudje, ter tišina velike sobote. Posebno mesto je Pelletierjeva namenila ženskam.

UVOD

 

Adoramus te, Christe

Zbor:

Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

Gospod, usmili se nas.

 

Sveti oče:

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Vsi:

Amen.

 

Bralec:

Ura je torej prišla. Jezusova pot po prašnih galilejskih in judejskih cestah, ko se srečeval s trpečimi telesi in srci, ko ga je gnala nuja, da bi oznanjal kraljestvo, ta pot se konča tukaj, danes. Na griču Golgota. Danes križ zapre cesto. Jezus ne bo šel več daleč.

Nemogoče je iti še dlje!

Božja ljubezen tukaj prejme svojo polno mero, brez mere.

Danes gre Očetova ljubezen, ki hoče, da so po njegovem Sinu rešeni vsi ljudje, vse do konca, do tam, kjer nam zmanjka besed, kjer smo povsem izgubljeni, kjer našo pobožnost preseže preobilje Božjih misli.

Na Golgoti gre – proti vsem pričakovanjem – za življenje. In za milost. In za mir. Ne gre za kraljestvo zla, ki ga še predobro poznamo, ampak za zmago ljubezni.

Misericordia et misera …

In prav v zapiku samega križa gre za naš svet z vsemi njegovimi padci in njegovimi bolečinami, njegovimi klici in njegovimi upori; vse to kriči danes k Bogu iz dežel bede ali vojne, iz raztrganih družin, iz zaporov, na plovilih prenagnetenih z begunci …

Toliko solza, toliko bede v čaši, ki jo Sin pije namesto nas.

Toliko solza, toliko bede, ki se ne sme izgubiti v oceanu časa, ampak jih zbira on, da bi jih preobrazil v skrivnost ljubezni, v kateri pogoltne zlo.

Zares gre na Golgoti za nepremagljivo zvestobo Boga do našega človeštva.

Tam se izvrši rojstvo.

Moramo si upati reči, da je veselje evangelija, Evangelii gaudium, resnica tega trenutka!

Če naš pogled ne doseže te resnice, ostajamo jetniki mrež trpljenja in smrti. In Kristusovo trpljenje s tem naredimo jalovo.

 

Molimo.

Gospod, naše oči so zamračene. Kako naj te spremljamo tako daleč?

»Usmiljenje« je tvoje ime. Toda to ime je norost.

Naj počijo stari mehovi naših src.

Ozdravi naš pogled, da se bo razsvetlil pri dobri novici evangelija, ko bomo stali ob vznožju križa tvojega Sina.

In lahko bomo obhajali »dolgost in širokost, visokost in globočino« s potolaženim in osuplim srcem.

 

I. POSTAJA

Jezusa obsodijo na smrt

 

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Iz evangelija po Luku (22,66)

Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor.

Iz evangelija po Marku (14,64-65)