Kapelski pasijon rešen pred pozabo
Slovenci po svetu Matjaž Merljak
Pasijonska igra iz Železne Kaple, tako imenovani Kapelski pasijon, je eno največjih odkritij starejšega slovenskega slovstva in slovenske dramatike zadnjih let. Po dolgem iskanju v arhivih ga je pred pozabo rešil Erik Prunč, nekdanji vodja instituta za prevajalske vede na univerzi v Gradcu.
V nedeljo, 26. marca 2017, so odlomke knjige, ki obsega več kot 500 strani, predstavili v farni dvorani v Železni Kapli. Prireditev sta s petjem in scenskimi prikazi iz Kapelskega pasijona sooblikovala cerkveni pevski zbor in igralska skupina SPD Zarja. V ponedeljek, 27. marca 2017, je bila predstavitev tudi na Krščanski kulturni zvezi v Celovcu.
Pasijonska igra iz Železne Kaple je najobsežnejše slovensko besedilo starejše dobe. Neznani pisec iz Železne Kaple ga je napisal verjetno med letoma 1771 in 1800. Rokopis vsebuje tudi besedilo starejših verzij pasijona, in je prvič izpričan v poročilih jezuitske province v Dobrli vasi za leto 1616.
Igra obsega kar tri samostojne predstave: na Veliki četrtek dopoldan, zvečer pred Velikim petkom in na Velikonočni ponedeljek. Kapelski pasijon je poleg Škofjeloškega pasijona drugo slovensko dramsko besedilo baročne dobe, po obsegu pa je s 123 odstavki in 2.758 verzi eno najobsežnejših v slovenski dramatiki. Neznani pisec rokopisa je ob koncu 18. stoletja začetne prizore predelal, da bi pasijon rešil pred prepovedmi. Toda v rokopis je vključil tudi nekatere odlomke najstarejše slovenske dramske tradicije, ki jih ne najdemo nikoder drugod: misterijska prizora o Materi Božji in spokorjenem Grešniku ter o tehtanju pokojnikove Duše sta prvovrstni baročni besedili, ki ju je kapelski pisec rešil in ohranil slovenski literaturi. (informacije)
Rokopis z naslovom „komedija o Kristusovem trpljenju“ je leta 1899 našel tedanji kaplan v Železni Kapli Stefan Singer. Kot zgodovinar se je zavedal kulturno-zgodovinskega pomena dokumenta in ga je poslal v Gradec, kjer je nanj postal pozoren Karel Štrekelj. Kmalu se je izgubila sled, skoraj 100 let kasneje ga je po intenzivnem iskanju v arhivih o 80-ih letih prejšnjega stoletja našel emeritirani univerzitetni profesor Erik Prunč, ki je takrat še bil vodja instituta za prevajalske vede na univerzi v Gradcu.
Iz svojih lastnih stroškov je financiral restavracijo rokopisa. Skupaj z Matijo Ogrinom z Instituta za slovensko literaturo in literarne vede Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti sta uredila tiskano izdajo Kapelskega pasijona.
