Tujec sem bil in ste me sprejeli! Pod kakšnimi pogoji?
Komentarji | 04.04.2017, 14:56
Smo v tednu radijskega misijona, ki ga ob 400-letnici karizme sv. Vincencija Pavelskega vodijo lazaristi. "Tujec sem bil in ste me sprejeli", nam v tem vincencijanskem letu polagajo na srce člani te velike družine. Kako pomenljivo geslo v današnjem vse bolj nemirnem svetu. Mogoče zdaj že obračate z očmi, da boste morali spet poslušati o tem, kako je treba sprejemati begunce in migrante. No, delno imate prav, a ne povsem. Opozoriti želim na sporočilnost tega leta v povezavi z aktualnim begunsko-migranstkim dogajanjem, kot si ga razlagam sam.
V minulih dneh sta se prijateljica in prijatelj vrnila iz Združenih arabskih emiratov, kjer je jasno določeno, kako mora postopati nekdo, ki ni rojen tam. Na spletni strani ministrstva za zunanje zadeve lahko preberemo to, kar sta doživela v praksi. "Alkoholne pijače strežejo nekateri hoteli in klubi. Pitje alkohola ali pijanost na drugih javnih mestih je nezakonito. Ženske morajo biti na javnih mestih oblečene spodobno. To pomeni, da morajo imeti pokrita ramena in noge, spodnje perilo ne sme biti vidno. Javno razkazovanje naklonjenosti (objemanje, poljubljanje) ni dovoljeno. Za roko se lahko drži le poročen par. Nezakonito je bivati z osebo nasprotnega spola v isti hotelski sobi, v kolikor osebi nista poročeni ali v tesni sorodstveni vezi," je le nekaj opozoril, ki sem jih izluščil iz obilice prepovedi. Ne želim biti sodnik, ampak v tem primeru besede "Tujec sem bil in ste me sprejeli" zvenijo v tej državi zelo tuje, kajti vnašanje obiskovalcu, tujcu lastnih pravil ali navad je lahko tam smrtno nevarno.
Gotovo se že sprašujete, kakšno povezavo s povedanim vidim s svetim Vincencijem? Njegova karizma pomagati ubogim, bolnim, odrinjenim se ohranja in živi že 400 let. Sveti Vincencij, pa tudi mnogi drugi svetniki, med njimi sv. Mati Terezija, katere relikvije nas sodelavce nagovarjajo vsak dan v radijski kapeli niso, postavljali pravil, še več, v njihovem besednjaku je bil vsak, ampak res vsak človek deležen pomoči, ne glede na versko ali rasno pripadnost. V stiski je treba pomagati vsakemu, se bomo strinjali vsi, a tukaj se mi postavi vprašanje, pod kakšnimi pogoji pa je sprejeta ta pomoč.
Tako kot imajo pravila Združeni arabski emirati in seveda številne ostale islamske države in jih mora tujec spoštovati, bi jasno hrbtenico morali pokazati tudi v Evropski uniji. Po številnih razpravah o tem, na kakšen način pomagati ljudem, ki kar derejo v naša okolja, je bilo le malo slišati o tem, česa ne smejo. Občutek sem dobil, da nam ljudje, ki prihajajo, krojijo, kako moramo postopati do njih. Spomnim se ene od razprav med sodelavci Karitas, kako so migranti in begunci zavračali pakete, na katerih je bil križ, ki za nas kristjane predstavlja - ne smrt, ampak večno življenje, ne trpljenje, ampak novo pot. Prepovedi, ki sem jih prej naštel se počasi vrinjajo tudi v naš prostor. Besedno zvezo "Tujec sem bil in ste me sprejeli" želijo mnogi zamenjati s tem, da tujec sem in me morate sprejeti pod mojimi pogoji.
Papež Frančišek nam je s tem, ko je Vatikan sprejel nove begunske družine in jih razselil po različnih župnijah nakazal, na kakšen način naj postopamo. Le tako se bodo ti ljudje lahko vključili v naše obstoječe okolje. Bojim se, da bomo v primeru ustvarjanja novih vasi ali delov le teh zašli v slepo ulico, saj se nam bo kmalu zgodilo, da "prišleki" ne bodo prenašali križev na javnih mestih, v šolah bodo zahtevali svoje in še bi lahko našteval.
Ponovil bom besede, ki sem jih zapisal v komentarju novembra lani, ko sem se naslonil na besede dunajskega kardinala Christopha Schönborna, ki je dejal, da Evropa nima identitete in da je „zapravila“ svojo krščansko dediščino. Vprašal sem se: "Kaj je Evropska unija in kaj je Slovenija naredila do danes, da bi zaščitila svojo identiteto? Vse smo pohodili. Krščanstvo smo sami postavili v ozadje, danes se iz ozadja prebija naprej. Če bi imeli jasno identiteto, bi se nam vsi, ki bi želeli boljše življenje, pokorili. Sprejeli bi ga. Vem kako je, ko moraš sprejeti tisto, kar ti je ponujeno za lepše življenje. Vzemi ali pusti!"
Sv. Vincencij kot kristjan ni pogojeval komu, bo pomagal, tako tudi ni prav, da nam nekdo postavlja pogoje pod katerimi bo sprejel našo pomoč. In tukaj v ospredje stopi ponižnost, o kateri je dopoldne razmišljal tudi lazarist Tilen Prinčič, ko je dejal, da "ponižnost prinaša veselje, da smo lahko majhni in, da imamo vrednost ravno takšni, kakršni smo".
Kaj torej pričakujem, kaj si želim? Ponižno sprejeti tujca in to, da bo tujec ponižno iskreno, brez zahtev in slabih namenov to sprejel. In kdaj bo to? Ko mu bomo jasno povedali, kdo smo in kaj želimo. Človeka ne želimo spremeniti, saj nas ima Bog rad takšne, kot smo, ne dovolimo pa, da ta človek, ki prihaja, na silo spreminja nas.
