Tilen Prinčič v radijski kapeli med darovanjem svete maše v času letošnjega misijona
Ko se v šibkosti odpremo, vstopi Gospod
Slovenija Nataša Ličen
Lazarist Tilen Prinčič je pripravil dopoldanski govor v tretjem dnevu letošnjega radijskega misijona. Razmišljal je o ponižnosti. Božja volja je, da smo to, kar smo, in da nagovarjamo s talenti, ki jih imamo in tudi s tistimi, ki jih nimamo. S tem, kar smo in tudi s tem, kar še nismo. To je skrivnost. Bog naredi iz našega pomanjkanja velike stvari.
Priznati si moramo tudi svojo nemoč, nepopolnost in grešnost
To je ponižnost. To, da sprejmemo resnico o sebi, svojo grešnost in nemoč, ter iz tega živimo polno. V odnosu s seboj, z drugimi ljudmi in z Bogom. Sv. Avguštin, ki ga imenujejo »mojster ponižnosti« govori o tem, da je Kristus v središče svojega življenja postavil prav ponižnost. Tudi drugi svetniki se pridružujejo njegovemu mnenju, ko govorijo o pomembnosti ponižnosti. Tako pravi sv. Gregor, da se druge kreposti brez ponižnosti posušijo. Sv. Avguštin vidi duhovno pot kot gradnjo zgradbe. Višje, kot jo želimo zgraditi, globlji morajo biti temelji. Te temelje v duhovnosti predstavlja prav ponižnost.
O ponižnosti danes ne govorimo veliko
V razmahu psihologije je bolj v ospredju samospoštovanje, človekovo dostojanstvo, osebna integriteta … Zdi se, kot da gremo v drugo smer. Namesto spodbujanja zavesti o lastni majhnosti, je iskanje lastne vrednosti. Ampak ti aktualni pojmi se ne izključujejo s pojmom ponižnosti. Samospoštovanje in skrb zase nista v nasprotju s ponižnostjo. Sv. Vincencij, kot drugi svetniki, ponižnost povezujejo z resničnostjo. Bog nas ima rad kljub nepopolnosti in grešnosti. Ponižnost je, da upamo biti po eni strani nepopolni in grešni, po drugi pa tudi polni hrepenenja po odnosu z Bogom in ljudmi, polni hrepenenj po dobrem, po rasti, po svetosti. V tem pomenu, kot pravi Rodriguez, je ponižnost »resnica«, medtem ko sta napuh in prevzetnost laž in prevara, saj nismo niti takšni, za kakršne se imamo, niti takšni, kakršni bi radi bili v očeh drugih.
Ponižnost mora rasti vzporedno z razvijanjem lastne vrednosti. Iz Jezusovega življenja vidimo, da je ponižnost ena njegovih temeljnih drž. Pri njem ponižnost izvira iz zvestobe Božji volji, podreja se ljubečemu Očetu. Svojo ponižnost lahko živi zaradi močnega osebnega odnosa z Bogom. Sv. Vincencij je vedel, da je ponižnost odpiranje Bogu in odpiranje vrat Njemu, ki nam daje prostor za življenje z Njim. Kot pravi papež Frančišek, je ponižnost rušenje zidu, ki ga gradimo z grehom. Papeževe besede so tu zelo podobne duhovnosti, ki jo je učil sv. Vincencij. Ljudje smo nagnjeni tako k čudoviti lepoti ponižnosti kot k ponosu, ki nas od nje odvrača. Človeka žene tako v eno kot v drugo smer. In, kakšna je pot v ponižnost? Prva je, da smo odprti za kritike drugih. Druga, da smo zadovoljni, ko drugi opazijo našo nepopolnost in tretja pot je, da se moramo zavedati, da sami ne zmoremo ničesar. Ko nam gre nekaj dobro od rok, je to posledica Božje milosti in Njemu moramo biti hvaležni. Naša drža ponižnosti tako vodi k hvaležnosti Bogu in ljudem. Ponižnost prinaša veselje, da smo lahko majhni in, da imamo vrednost ravno takšni, kakršni smo. Bodimo hvaležni za vse kar smo in kar imamo.
