Nova revija za in proti normalnosti
Komentarji | 24.03.2017, 12:47 Marjana Debevec
Te dni smo zopet lahko brali o vlogi Nove revije, ki jo je imela zlasti s svojo 57. številko. Nobenega smisla nima zanikovati nekaterih zaslug, ki ji nedvomno gredo. Bolj moti nekakšna splošna ihta, ki mimo Nove revije noče videti ničesar, pa čeprav je bistveno bolj odločilno vplivalo na razpad režima in posledično na osamosvojitev Slovenije.
Precej očitno je, da si Slovenci na visoke podstavke veliko raje postavljamo nekoliko dvomljive ljudi in ustanove, kot pa take, ki bi si čast brezprizivno zaslužili in ki bi nas sami po sebi zavezovali k zahtevnim normam. Da nekoliko upravičimo besedico »dvomljiva ustanova« v povezavi z Novo revijo, lahko na hitro preletimo, kakšna je bila demokratična premočrtnost večine avtorjev skozi tranzicijsko obdobje. Gotovo se boste strinjali, da je to eden zanesljivejših lakmusov … Morda bo čutiti nekaj okusa po rumenem žurnalizmu, a v resnici gre za usodne stvari. Če si naredimo torej omenjeni seznam iz piscev 57. številke Nove revije, vidimo prvega, ki bi se v sovraštvu do krščanstva povezal s komer koli, s kontinuiteto pa najprej. Drugi je v skladu z vetrom, da si je ohranjal funkcije, brez sramu menjaval demokratični in posttotalitarni tabor. Tretji je poln gneva zaustavljal desnico, ki je predstavljala manjšino v že itak na pol manjšinski koaliciji Demos. Četrti je rušil vlado lastne koalicije in šel za podpredsednika vlade k Drnovšku. Peti je poleg vsega drugega nastavljal celo svoje truplo, da ne bi prišlo do resnega preloma s prejšnjim režimom. Šesti se je požvižgal na skupno dobro in si zasebniško postlal v akademskih sferah. Sedmi se strašno rad objema z zadnjim partijskim predsednikom. In tako dalje. Seveda s takim naštevanjem hitro trčimo tudi na izjeme, katerih zadržanje si zasluži naše spoštovanje. A celota ni bila niti taka, da bi nosila težo totalitarnega dneva, niti ni bila zmožna kot kolikor toliko koherentna enota ustvarjati svobodne Slovenije.
Nova revija je napravila veliko dobrega, izdala nešteto kakovostnih člankov in odličnih knjig. Izdajala je revijo Ampak, za katero ostaja nezapolnjena vrzel. A spet, kot zakleto, ji je za slovo uspel škandal. Leta 2011 je kot eno zadnjih publikacij izdala Slovenski zgodovinski atlas. Ta naj bi bil vreden naslednik prvega tovrstnega atlasa, ki so ga v nemogočih razmerah izdali povojni slovenski begunci, njegov avtor je bil pa dr. Roman Pavlovčič. A koliko se lahko v bistvenih poudarkih sodobne zgodovine na ta novi atlas zanesemo, vam pove podatek, da je v njem zemljevid povojne Evrope, ki je razdeljena na dva bloka, na njem pa Slovenija stoji – pomislite! – na svobodni strani železne zavese! Človek ne more verjeti in danes sem šel znova preveriti, če je kaj takega mogoče in če je to res. Pa je. Na 193. strani. Železna zavesa se vije od Baltika dol, gre po severovzhodnem hrbtu Jugoslavije, da jo izvzame, in zavije nad Grčijo v Črno morje. Ali je to brutalno ciničen spomin na vse žrtve, ki so jih postrelili, ko so na severni ali zahodni slovenski meji poskušali ubežati socialističnemu raju?
Kam taka dezorientiranost pripelje novorevijaško gibanje letos? Na neko svoje ambiciozno dogajanje povabijo zadnjega predsednika komunistične partije, zadnjega urednika svoje revije, ki brez slepomišenja zagovarja demokratične pozicije, pa ne.
A glavno je seveda vprašanje, ki ga zastavlja dr. Janez Zdešar. Takole pravi: »Nova revija, 57. številka, ki jo tako slavijo, češ da se je tam začelo … Pa dajmo nehat s tem, to je bilo enkrat v osemdesetih letih! Kaj pa trideset let prej?« Zdešar poudari, kako se je režim zavedal, da je Cerkev pravzaprav edina dejanska sila, ki je proti režimu, ki je opozicija. Vse drugo so v nekaj desetletjih ali pa že takoj od začetka povsem uničili. 45 let, od '45. do '90. leta, je Cerkev tukaj in je niso mogli uničiti, čeprav so jo tako napadali od zunaj in od znotraj. Kot dva vrhunca tega pasivnega upora dr. Zdešar omenja teološke tečaje v šestdesetih, na katere je drlo staro in mlado in je bilo premočno gibanje, da bi se ga upal režim frontalno razgnati. Drugi vrh pa je bila izdaja Svetega pisma leta 1974.
Če povzamemo. Ne gre nam za to, da bi kratili zasluge Novi reviji ali komur koli drugemu. Gre za to, da stvari začnemo spravljati vsaj v približne proporce. Tranzicija slovenskega kristjana spet poriva na obrobje. A se ne bi smel pustiti izrivati. Že zaradi ponosa, da je v najtežjih časih slovenske zgodovine prav on zdržal in ohranjal normalnost, pa tudi iz potrebe za prihodnost, da nam normalnosti znova ne spodnesejo.
