Papež bo vodil spokorno bogoslužje

Cerkev po svetu | 17.03.2017, 14:17 Marta Jerebič

Papež Frančišek bo ob 17. uri v vatikanski baziliki vodil spokorno bogoslužje. Po obredu bo spovedal nekaj vernikov in jim podelil zakrament sprave. Dogodek se uvršča v sedaj že tradicionalno pobudo »24 ur za Gospoda«, ki bo letos 24. in 25. marca na temo Usmiljenja hočem. Papež bo spokorno bogoslužje obhajal že danes, saj bo prihodnji teden na pastoralnem obisku v Milanu. Spomnimo tudi, da bo spovedni dan v Sloveniji v sklopu našega radijskega misijona 7. aprila.

Papež Frančišek je danes sprejel tudi udeležence tečaja, ki ga za duhovnike vsako leto pripravlja Apostolska penitenciarija. Približno 700 udeležencev tečaja se je zbralo v vatikanski dvorani Pavla VI. in prisluhnilo papežu, ki jim je govoril o »dobrem spovedniku«. Kot je dejal, tečaj o foro interno prispeva k »formaciji dobrih spovednikov« in je zato koristen in potreben v naših dneh. Seveda pa se dober spovednik ne postane samo z enim tečajem, ampak gre za »dolgo šolo«, ki traja vse življenje. Izhodiščno vprašanje papeževega govora je bilo: Kdo je dober spovednik in kako to postati? Nanj je odgovoril s pojasnitvijo treh vidikov.

Dober spovednik – pravi Jezusov prijatelj, ki moli

Dober spovednik je predvsem »pravi prijatelj Jezusa, Dobrega pastirja«. Brez tega prijateljstva bo precej težko zoreti v tistem očetovstvu, ki je tako potrebno pri službi sprave, je papež Frančišek dejal na začetku govora in na prvo mesto postavil molitev. Biti Jezusovi prijatelji pomeni predvsem »gojiti molitev«: osebno molitev z Gospodom, ko se neutrudno prosi za dar pastoralne ljubezni; in posebno molitev za opravljanje naloge spovednikov in za vernike, brate in sestre, ki se nam približajo v iskanju Božjega usmiljenja.

Služabnik sprave, »ovit z molitvijo«, bo verodostojen odsev Božjega usmiljenja in se bo izogibal tistih grobosti in nerazumevanj, ki včasih lahko nastanejo tudi pri zakramentalnem srečanju. »Spovednik, ki moli, dobro ve, da je on sam kot prvi grešnik in kot prvi, ki mu je odpuščeno. Ni mogoče odpustiti pri zakramentu brez zavedanja, da mu je bilo prvemu odpuščeno. Molitev je torej prvo zagotovilo, da se izogne drži ostrine, ki nekoristno sodi grešnika in ne greha,« je zatrdil Frančišek.

V molitvi je treba »prositi za dar ranjenega srca, ki je zmožno razumeti rane drugih in jih oskrbeti z oljem usmiljenja«, s tistim, ki ga je dobri samarijan zlil na rane tistega nesrečneža, ki se ga nihče ni hotel usmiliti (glej Lk 10,34).

V molitvi moramo »prositi za dragoceni dar ponižnosti«, da bi se vedno jasneje videlo, kako je odpuščanje zastonjski in predvsem nadnaravni dar Boga, mi pa smo njegovi preprosti, četudi potrebni, podeljevalci, v skladu z voljo samega Jezusa. In On bo zagotovo zadovoljen, če bomo na široko uporabljali njegovo usmiljenje.

V molitvi vedno kličemo Svetega Duha, ki je Duh razločevanja in sočutja. Duh nam omogoča, da poistovetimo s trpljenjem sester in bratov, ki pristopijo k spovedi in jih spremljamo s previdnim in zrelim razločevanjem ter z resničnim sočutjem do njihovega trpljenja, ki ga povzroča revščina greha.

Dober spovednik – človek Duha in razločevanja

Na drugem mestu je papež Frančišek dobrega spovednika opisal kot »človeka Duha«, »človeka razločevanja«. Koliko hudega doleti Cerkev zaradi pomanjkljivega razločevanja, je opozoril. Koliko hudega doleti duše zaradi delovanja, ki svoje korenine ne polaga v ponižno poslušanje Svetega Duha in Božje volje. »Spovednik ne uresničuje svoje lastne volje in ne uči svojega nauka. Poklican je, da izpolnjuje vedno in samo Božjo voljo, v polnem občestvu s Cerkvijo, katere služabnik je.«

Razločevanje po papeževih besedah omogoča »vedno ločiti, da ne bi pomešali«. Razločevanje vzgaja pogled in srce, prispeva k tisti občutljivosti duše, ki je tako zelo potrebna pred nekom, ki nam odpre svetišče svoje lastne vesti, da bi prejel luč, mir in usmiljenje.

»Razločevanje je potrebno tudi zato, da se lahko ta, ki pristopi k spovedi, izvije iz najbolj brezupnih situacij«; lahko da ima duhovne motnje, katerih narava mora biti podvržena pozornemu razločevanju, pri čemer se upošteva vse življenjske, cerkvene, naravne in nadnaravne okoliščine. Kjer spovednik opazi navzočnost različnih in pravih duhovnih motenj – ki so lahko tudi psihološke narave in kar je treba preveriti s pomočjo zdravega sodelovanja s človeškimi znanostmi – ne sme omahovati in se mora posvetovati s tistimi, ki so v škofiji zadolženi za to vrsto službe, to so eksorcisti, ki pa jih je treba izbrati zeli skrbno in previdno.

Dober spovednik – evangelizator

Spovednica je prav tako »kraj evangelizacije«, kar je bil še tretji vidik, o katerem je govoril papež Frančišek. Ne namreč pristnejše evangelizacije, kot je srečanje z Bogom usmiljenja, z Bogom, ki je Usmiljenje. Srečati usmiljenje pomeni srečati resnično božje obličje, kakor nam ga je razodel Gospod Jezus.

Spovednica je torej »kraj evangelizacije in torej tudi formacije«. Kljub kratkosti pogovora s skesancem, je spovednik poklican razločevati, kaj bi bilo koristneje in kaj bi bilo potrebno na duhovni poti tega brata ali sestre. Včasih bo treba ponovno oznaniti najosnovnejše verske resnice, jedro, kerikmo, brez česar bi izkušnja Božje ljubezni in njegovega usmiljenja ostala kakor nema. Včasih bo treba pokazati na temelje moralnega življenja, vedno v odnosu z resnico, dobrim in Gospodovo voljo. »Gre za dejanje hitrega in inteligentnega razločevanja, ki lahko vernikom naredi veliko dobrega,« je zatrdil sveti oče.

Spovednik je namreč vsakodnevno poklican, da »se poda na periferije hudega in greha«. Njegovo delo predstavlja dejansko pastoralno prioriteto. »Spovedovanje je pastoralna prioriteta,« je poudaril in posvaril, naj se ne pišejo urniki, katere dneve in katere ure se spoveduje: »Spoveduje se vsakokrat, ko te kdo prosi.« In če duhovnik v spovednici moli, da je ta odprta, kakor je odprto Božje srce.

»Dragi bratje,« je papež sklenil govor, »blagoslavljam vas in vam želim, da bi bili dobri spovedniki: potopljeni v odnos s Kristusom, zmožni razločevati v Svetem duhu in pripravljeni sprejeti priložnost za evangelizacijo. Vedno molite za brate in sestre, ki pristopijo k zakramentu odpuščanja. In, lepo prosim, molite tudi zame.«