Nuncij Juliusz Janusz - zlatomašnik

Slovenija | 19.03.2017, 06:00 Marta Jerebič

Apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof Juliusz Janusz, danes praznuje 50. obletnico duhovniškega posvečenja. 19. marca 1967 ga je v duhovnika posvetil takratni nadškof Karol Wojtyla oziroma sv. Janez Pavel II. Ob tej obletnici bo nuncij zahvalno mašo daroval tudi v Sloveniji, in sicer v sredo ob 18.30 v ljubljanski stolnici. Zlatomašnik je svoje spomine na duhovniško posvečenje obudil tudi za Radio Ognjišče.

Nuncij Juliusz Janusz se duhovniškega posvečenja pred 50-imi leti spominja, kot bi bilo včeraj. Ob tem dodaja:

»Tudi danes po 50 letih vidim, da je duhovniški poklic potrebno imeti za realnost, ki ne temelji toliko na človeških izračunih, materialni varnosti, na ugodnostih, pač pa na navdušenju in zaupanju, da bo Jezus, ki nas je izbral, opravil svoj del v našem življenju.«

Spominja se tudi nekega dogodka pred posvečenjem, ko mu je nek kardinal podaril podobico križanega Jezusa, na hrbtno stran pa je napisal: "Da bi postal vreden upravljalec božjih skrivnosti". »To je bistvo duhovništva in vedno sem se trudil, da bi to dal razumeti vernikom v vseh delih sveta.«

V pogovoru nismo mogli mimo vprašanja o morebitnem papeževem obisku v Sloveniji. Ko ga je med zasebno avdienco 23. septembra lani tudi sam povabil, naj pride v Slovenijo, ni rekel ne, vendar pa je vse odvisno od trenutnih potreb. Poznamo njegovo spontanost in velikodušnost, zato lahko vedno gojimo upanje, da bi nas na kratko obiskal, je dejal nuncij: »To bi nam dalo novega zagona, da bi občutili njegovo bližino in živeli uglašeno z vesoljno Cerkvijo, ki je Kristusovo telo. Da bi se pripravili na to veselo priložnost in izkusili enotnost z vesoljno Cerkvijo mislim, da se moramo potruditi, da smo združeni v Slovenski Cerkvi. Tako vidim tu tudi svojo diplomatsko in duhovniško poslanstvo: truditi se za spravo in težiti k enotnosti med nami, zahvaljujoč se spoštovanju in enotnosti z Bogom.«

Celoten pogovor z apostolskim nuncijem v Sloveniji

Vaša eksc. nadškof Juliusz Janusz, dobrodošli pred mikrofonom Radia Ognjišče in iskrene čestitke ob 50. obletnici vašega duhovniškega posvečenja. Kako se spominjate svojega duhovniškega posvečenja in kako vas poklic nagovarja danes?

Če povem po pravici, se mi zdi, kot da je slovesnost duhovniškega posvečenja, ki je potekala 19. marca 1967 - tistega leta je bila takrat cvetna nedelja - kot da bi bila včeraj. Kot vsak kandidat za duhovništvo, mislim, da se takrat nisem zavedal, kaj vse duhovništvo prinaša. Šest let smo se formirali v zaprtem semenišču, brez možnosti, da bi šli v mesto, brez možnosti, da bi prebirali časopise, prepovedano je bilo poslušanje radia,... Živeli smo v idealnem svetu, ne da bi bili soočeni z realnostjo. Takšna so bila takrat semenišča na Poljskem. Zanimivo je, da nisem pogrešal razvedril zunanjega sveta; morda zato, ker ga nisem poznal. Zaradi komunističnega sistema smo bili pozorni na vsak zunanji stik, saj je tajna policija poskušala, da bi postali njihovi zaupniki in vohuni - vedno "v dobro ljudi". Nekateri so padli v to in so moral nato trpeti pod njihovim pritiskom in ovaditi svoje kolege. Iskreno povedano ne vem, če smo bili z metodo izolacije od zunanjega sveta pripravljeni soočiti se z realnostjo v župniji. V vsem tistem ozračju je kakorkoli že, prevladovala velika želja z velikodušnostjo in pogumom slediti Jezusu. Vsi smo bili zelo prepričani v podporo vernikov, zaradi tega smo ostajali ravnodušni. Glede na to, da nas je posvetil nadškof Karol Wojtyla, ki je s svojo svetostjo, inteligenco in pogumom komunistični oblasti tolikokrat pokazal, da je svoboden človek, smo zaupane naloge sprejeli na skoraj brezskrben način. Tudi danes po 50 letih vidim, da je duhovniški poklic potrebno imeti za realnost, ki ne temelji toliko na človeških izračunih, materialni varnosti, na ugodnostih, pač pa na navdušenju in zaupanju, da bo Jezus, ki nas je izbral, opravil svoj del v našem življenju. Iz tega razloga sem za geslo svojega duhovniškega življenja, ki je zapisano na podobicah moje nove maše, izbral besede svetega Pavla 2 Timoteju 1, 12 "Scio cui credidi" Vem, komu sem veroval.

Duhovniki ste danes na velikih preizkušnjah, vse več je sekularizacije in vse pogosteje ste žrtve takšnih in drugačnih napadov iz javnosti. Kako stopiti pred vernike v današnjem svetu?

Duhovniki so danes zares tarča napadov s strani liberalcev, protiklerikalcev, organizacij LGTB; sovraštvo proti krščanstvu zahteva številne žrtve mučeniških misijonarjev, zlasti v skorumpiranih državah in državah zaznamovanih z verskim fanatizmom različnih vrst. Želi se ustvariti prepričanje, da so samo duhovniki pedofili, medtem ko primeri pedofilije med duhovniki predstavljajo 1% vseh dejanj te vrste, ki se pojavljajo v družinah, šolah, v športnih klubih itn. Močno se je zmanjšal koncept "svetega". Vse se obravnava kot delo, kot dejavnost, ki je odvisna od sposobnosti duhovnika, vendar Gospod piše svojo zgodbo z duhovniškim služenjem duhovnikov na neviden, a zanesljiv način. Pomenljivo je, da toliko novinarjev ateistov, liberalnih protiklerikalcev hvali nekatere izjave papeža Frančiška, ko pa govori o zločinu splava, o absurdnosti evtanazije, o potrebi, da se prizna avtoriteto Boga proti človeškemu ponosu, so ti isti "farizeji" tiho in nimajo poguma prenesti besed papeža Frančiška naprej.

Ko se srečam z verniki jim govorim in poudarjam svojo nadnaravno, transcendentalno poslanstvo, ki vodi k spreobrnjenju, k usmiljenju. Malo mi je mar, če me imenujejo za tradicionalista, za človeka iz srednjega veka, za človeka, ki ni s tega sveta. Ko je bil kardinal Casaroli še preprost monsignor in je spomladi leta 1967 prišel v Krakov, sem bil sam že diakon in bil kot ceremonier poklican, da mu pomagam pri maši v kapeli nadškofa Wojtyla, mi je po končani maši podaril podobico križanega Jezusa. Vedel je, da bom v kratkem posvečen v duhovnika, zato mi je na hrbtno stran podobice napisal: "Ut dignus et competenter dispensator Misteriorum Dei fias" ("Da bi postal vreden upravljalec božjih skrivnosti"). To je bistvo duhovništva in vedno sem se trudil, da bi to dal razumeti vernikom v vseh delih sveta.

Kako nagovoriti današnje mlade k večji odprtosti za duhovniški in redovniški poklic?

Poklicanost v duhovništvo ali redovniško življenje je kot klic k zakonskemu življenju. Sprejetje klica zahteva odločnost, da smo temu klicu zvesti vse življenje. Klic ne obstaja samo za kakšno leto. Sveti Janez Pavel II. je leta 1980 med obiskom Nemčije, ko sem bil tajnik na nunciaturi, v govoru o zakonu med drugim dejal: "Ne more se živeti na preizkušanju, ne more se ljubiti na preizkušanju." Jezus je bil zelo jasen, ko je poklical svoje učence rekoč, če nisi zmožen zapustiti doma, staršev, premoženja in mi slediti, ne moreš biti moj učenec. Jezusov klic je milost in privilegij. Sveti Janez Pavel II. je napisal knjigo o duhovniškem poklicu z naslovom "Dar in skrivnost." V besedilu papež poudarja besede, ki jih je Jezus namenil svojim učencem: "Niste me vi izbrali, ampak sem vas jaz izbral, da pojdete in oznanjate veselo novico, novico o neskončni božji ljubezni." Postal je človek, da bi nas odrešil, da bi nam odprl nebeška vrata. Današnji svet zelo potrebuje velikodušnih ljudi, nezahtevne, preproste in komunikativne ljudi. Oseba, ki jo je Bog poklical, naj mu sledi, pa ne sme pozabiti, da uspeh njegovega poslanstva ni odvisen od njegove inteligence, ampak od njegove svetosti. Duhovništvo je skrivnost, ki ga vsak duhovnik lahko izkusi preko zakramentalnih in družbenih dejavnosti. Nikoli ne moremo vedeti, kakšni izzivi nas še čakajo v življenju. Sam namreč nisem nikoli mislil, da bom živel duhovništvo znotraj vatikanske diplomacije; tudi zato, ker na takratnem Poljskem nunciatura še ni obstajala. Bogu hvala, sem imel tudi v tem služenju veliko možnosti, da sem izvajal neposredno pastoralno službo. Ko sem bil tajnik na nunciaturi v Braziliji, sem vsak konec tedna preživel v župniji na obrobju glavnega mesta Brazilije. Bil sem duhovni vodja skupini mladih, ki se je imenovala »Joia«. V vsaki državi, katere jezik sem poznal in ga govoril (Italija, Nemčija, Nizozemska, Brazilija, Mozambik), sem sprejemal pastoralne naloge v župnijah.

Veliko se je v preteklih mesecih ugibalo o obisku papeža Frančiška v Sloveniji. Nadškof Zore pravi, da sveti oče obiska pri nas še nima na koledarju. Kaj lahko o tem poveste vi?

Med zasebno avdienco s papežem Frančiškom, 23. septembra 2016, sem svetega očeta povabil, naj pride v Slovenijo. Papež ni rekel ne, vendar pa je vse odvisno od trenutnih potreb. Poznamo njegovo spontanost in velikodušnost, zato lahko vedno gojimo upanje, da bi nas na kratko obiskal. To bi nam dalo novega zagona, da bi občutili njegovo bližino in živeli uglašeno z vesoljno Cerkvijo, ki je Kristusovo telo. Da bi se pripravili na to veselo priložnost in izkusili enotnost z vesoljno Cerkvijo mislim, da se moramo potruditi, da smo združeni v Slovenski Cerkvi. Tako vidim tu tudi svojo diplomatsko in duhovniško poslanstvo: truditi se za spravo in težiti k enotnosti med nami, zahvaljujoč se spoštovanju in enotnosti z Bogom.

Ekscelenca nadškof Juliusz Janusz, hvala za pogovor.

Hvala vam in hvala za obisk.