Karitas pomembno pomaga tudi beguncem

Svet | 06.02.2017, 10:00 Petra Stopar

V Sloveniji po podatkih notranjega ministrstva trenutno živi 423 ljudi s priznano mednarodno zaščito. Večinoma so nastanjeni na zasebnih naslovih in v integracijskih hišah. Tako oni kot prosilci za azil imajo možnost zaprositi za pomoč tudi pri nevladnih organizacijah, kot je Karitas. Ta njihove prošnje za zagotovitev osnovnih življenjskih potreb obravnava enako kot prošnje ostalih slovenskih posameznikov in družin v stiski.

Večinoma pomagajo tistim beguncem, ki so nastanjeni na zasebnih naslovih, »ki ne živijo v azilnem domu, ampak so že v fazi, ko gredo v samostojno življenje, da si že sami poiščejo stanovanja, samostojno bivajo, najsi bodo to posamezniki najsi družine,« je povedala socialna delavka na Škofijski Karitas v Ljubljani Alenka Petek. Po njenih besedah so to »res pretežno takšni ljudje, ki so iz svojih držav odšli zaradi ogroženosti, zaradi vojnih razmer«. Nudijo jim enako pomoč kot ostalim ogroženim: »Pomoč v hrani, plačilu položnic, iskanju stanovanj, tudi kakšno garancijo smo že dali za koga, da so ga sprejeli v stanovanje, saj se dogaja, da ljudje neradi sprejmejo begunske družine. Vključimo jih tudi v naše redne akcije, če imajo otroke, v pomoč pri potrebščinah, peljemo jih na počitnice otrok in družin, tudi zato, da se približajo našemu okolju.«

Upokojenka Ana Kožlin v želji delati dobro na Karitas v Ljubljani pomaga kot prostovoljka, tudi pri dodeljevanju pomoči beguncem in migrantom. O njih je prepričana, da »prihajajo res takšni, ki potrebujejo pomoč«. Pravi, da je delo z njimi na Karitas malo lažje, saj begunce prej preverijo že državni organi. Prepričana je, da je treba pomagati vsem, ne glede na to, ali so tujci: »Seveda so stiske tudi v Sloveniji, ampak ne tako veliko, kot so zunaj. Ne morem si recimo dovoliti, da so v Afriki otroci, ki se ne morejo šolati in kaj je to takega, če daš 15 ali 20 evrov na mesec, da se otrok lahko šola.«

Naš pogovor se je nato preusmeril k mlademu študentu, ki je v Slovenijo pribežal iz Irana. Je Kurd, musliman. Iranska šiitska teokracija ne priznava narodnostnih manjšin in je bila v zgodovini že večkrat nasilna do kakršnihkoli oporečnikov. Čeprav je naš sogovornik želel, da njegova osebna zgodba o tem, kako in zakaj je odšel iz domovine, ostane zaupna, nam je pojasnil glavne razloge, zakaj ljudje, kot je on ali njegovi vrstniki, zapuščajo Iran.

Nekateri, pravi, odhajajo zaradi vere, drugi zaradi politike. Če si preveč politično aktiven ali izkazuješ drugačno vero kot jo predstavlja vlada, ti grozi usmrtitev. Kar zadeva Kurde, pravi, iščejo svoje pravice, kot je na primer enakopravna obravnava v izobrazbi in pri zaposlovanju: »Če si Kurd, te preprosto nočejo zaposliti. Raje vzamejo koga drugega. V Iranu so namreč narodi, kot so Perzijci, Azeri, Kurdi, Arabci, Baluči in še drugi. Dobre odnose imajo samo Perzijci in Azeri, medtem ko so Kurdi odrinjeni na rob družbe. Iranska vlada raje veliko vojaško pomaga Libanonu ali Jemnu, namesto da nameni denar za Kurde, slednji pa se morajo učiti v navadnih šotorih, namesto, da bi jim zgradili šole. Živeti morajo v slabih bivanjskih razmerah, pogosto nimajo niti elektrike niti vode, kaj šele hišo. Enostavno se morajo boriti za svoje pravice do dostojnega življenja. Kakršenkoli upor ali nasprotovanje režimu sta prepovedana.«

Naš sogovornik, ki je želel ostati anonimen, je v Sloveniji približno eno leto. V tem času je pridobil dovoljenje za stalno bivanje v naši državi in status begunca. Karitas je hvaležen, da mu je pomagala pri mnogih stvareh, kot so ureditev dokumentov, pomoč v obliki obleke, hrane, najema stanovanja in drugem. Po petih letih lahko zaprosi za državljanstvo. Na vprašanje, ali bo to storil oz. kakšne načrte ima, je znova odgovoril v imenu vseh preganjanih: »Vse, kar iščemo, je kraj, kjer bo vladal mir. Če hočeš biti bogat, potem Slovenija ni ravno najboljša izbira, ampak če si želiš miru in lepega življenja, je po mojih izkušnjah Slovenija najboljša izbira v celotni Evropi.«

V Sloveniji zdaj živi normalno in mirno življenje in tudi študira, počasi se uči tudi slovenski jezik. Ob tem pa želi vsem sporočiti: »Begunci niso slabi ljudje. Niso – oprostite izrazu – neumni. Včasih smo nekateri živeli zelo dobro, bolje kot tu, bolj kot v vsej Evropi. Imeli smo visoke plače, veliko tehnologije, toda nekatere današnje varnostne okoliščine so nas prisilile, da smo morali priti sem.« Dokler bo po njegovem mnenju v Iranu »vladal aktualni režim, se ne bo ničesar spremenilo«. Svoje sonarodnjake Kurde je opisal kot ljudi političnega dialoga, ne dialoga z orožjem.

Gospa Zumreta, je v Slovenijo kot begunka prišla v času vojne v Bosni in Hercegovini. Stara je bila 22 let ter v petem ali šestem mesecu nosečnosti. Danes ve, kako se počutijo vsi, ki bežijo iz Sirije. Tako nam je pripovedovala o svojem begu iz domovine: »Upanje je bilo. Samo zbežati, ne gledati več grozote. In tako sem prišla v Slovenijo, kjer sem bila z ene strani sprejeta, z druge ne …«

Karitas ji je v pomoč tudi danes, saj je mati samohranilka z dvema otrokoma. »Zahvaljujoč Karitas in Republiki Sloveniji, ampak predvsem Karitas, sem zelo hitro dobila stalno bivanje, nato državljanstvo, Karitas mi je dala garancijo za stanovanje, ker nisem več hotela živeti v begunskem centru, nekateri ljudje pa beguncev niso radi sprejemali za podnajemnike.« Čeprav je imela pred dobrimi dvajsetimi leti možnost z ostalimi begunskimi študenti oditi iz begunskega centra v Sloveniji v Kanado, se za to pot ni odločila, saj se je privadila na življenje tu.

Strokovna delavka Karitas Alenka Petek je ob koncu še povedala, da Karitas za nadaljnjo pomoč beguncem in azilantom še najbolj pridejo prav denarni darovi, saj jih najbolj racionalno razporedijo med potrebne oblike pomoči.