Kam gremo slovenske redovnice ?

Slovenija | 27.01.2017, 15:00 Marta Jerebič

V Infografiki, ki jo je izdala Katoliška Cerkev v Sloveniji in zajema podatke za desetletje 2005-20015, je bil za mene najbolj zanimiv podatek, da je bilo v Sloveniji leta 2015 1.535.297 katoličanov, kar predstavlja 74,36 % prebivalstva. Med njimi je še drug, za mene izredno zanimiv podatek – da v Sloveniji trenutno živi 498 redovnic. Nisem zgodovinarka niti statističarka, da bi iskala strokovne primerjave ali vzroke za objavljene številke. Sem samo ena od tistih, ki stojijo za temi številkami - sem ena od 498 redovnic v Sloveniji.

Redovnice, Bogu posvečene žene, je dandanes težko videti sredi vsakdanjega življenja. Bolj poznamo klavzurne – kontemplativne redovnice, ki imajo jasno poslanstvo – molitev in posvetitev. Jaz bi dodala še – preobrazba. Ali ste vedeli, da od Maribora naprej ni bilo do nedavnega nobenega kontemplativnega samostana v Sloveniji? Zdelo se ja, da je tudi na duhovnem področju Prekmurje – Pomurje, obrobno, pozabljeno področje Slovenije. Potem pa je mladi škof povabil kontemplativne redovnice v eno največjih župnij. In delovni pridni Pomurci so se vsi po vrsti spraševali: Kaj? One nič ne delajo, samo molijo, od česa pa bodo živele? Bomo zdaj mi nezaposleni, morali hraniti še neke nune? Ni bilo lahko. Ne redovnicam, ne ljudem. A danes? Njihov samostan je posvečeno, dragoceno, priljubljeno mesto! Tam se dogaja preobrazba ljudi in pokrajine ob Muri.

Kaj pa redovnice aktivnih redov? Ja, tudi nas se redko vidi, saj ne nosimo vse uniforme in se nekako zgubimo med množico drugih žena v Cerkvi. Na katehetskih srečanjih – od 100 katehistinj je mogoče 5 redovnic. Če greste v bolnišnico, med tisoči zaposlenih tu in tam odkrijete kakšno redovnico. Če ste vzgojiteljica, je mogoče malo lažje, saj sestre še imajo vrtce. In na teološki fakulteti? Če imate srečo, srečate kakšno mlado redovnico študentko ali kakšno profesorico. Po ulicah naših mest pa je redovnic vse manj. Čeprav pravijo, da redovnice prepoznaš tudi brez uniforme, saj nikoli ne nosijo čevlje z visokimi petkami!

Kristjani organiziramo ogromno okroglih miz zadnje čase, a nisem še zasledila, da bi bila kje okrogla miza o prihodnosti ženskih redovniških skupnostih v Slovenji. Mar slovenski prostor danes več ne rabi aktivnih ženskih redovniških skupnosti?

Slovenske redovnice so v preteklosti prinesle veliko dobrega deželam in mestom, kjer so delovale. Če bi na primer turistične agencije, ki pogosto peljejo skupine romarjev v Beograd, poleg obveznega obiska Titovega groba, v svoj program vključile še Plečnikovo cerkev sv. Antona in obisk grobov slovenskih redovnic, bi marsikdo ostrmel. Tam na beograjskih pokopališčih počiva več kot 100 slovenskih redovnic, za katere je nekdanji pravoslavni škof zatrdil, da so prinesle novo kulturo v zdravstvo Srbije in Črne gore. Če bi tem redovnicam prinesli rdeči nageljček in rožmarin iz domovine, bi se lahko marsikaj naučili o bogati zgodovini slovenskega ženskega redovništva.

Kaj pa prihodnost? V zdravstvu je malo področij, ki bi rabili delovanje redovnic. V šolstvu še manj! Mogoče še uspe kakšni skupnosti obdržati vrtec za otroke. Tudi med katehistinjami je vse več mladih perspektivnih žena, ki končajo teološko fakulteto in si s to izobrazbo težko najdejo delo, razen če imajo srečo, da jih škofija ali župnija lahko plača. Torej…kaj je izziv za nas 500 žensk, ki želimo še naprej ostati to kar smo - Bogu posvečene osebe, saj smo v tem poslanstvu odkrile smisel svojega življenja ter neizmerno srečo in ponos.

Res si želim, da bi Cerkev organizirala okroglo mizo o prihodnosti ženskih redovnih skupnosti. Da bi skupaj sedli škofje, duhovniki, sobratje redovniki in redovnice, ne samo predstojniki, ampak tudi preproste redovnice iz ozadja, kajti tudi v redovnih skupnostih Duh deluje kjer hoče. Tudi, če nas nikoli ne bo sprejel predsednik države, tudi če ne bomo – kot v drugih državah – dobile priznanje za svoje delo in tudi če ne bomo nikoli povabljene na kakšno sejo škofovske konference, bomo še zmeraj imele Kristusovo povabilo – hodite za menoj!

Ko pridete na navadni delovni dan k sveti maši, je v večini naših cerkva enak prizor – tam ob oltarju eden ali več duhovnikov in nekaj ministrantov, potem pol cerkve praznih klopi in tam zadaj verniki, ki pridejo k maši. V to praznino med oltarjem in verniki se navadno usedejo le redovnice. Vsaj ena. In tu v tej praznini sem spoznala namig za prihodnost. Mi smo lahko osebe, ki se ne bojijo praznin! Ne samo v naših cerkvah, tudi v sami Katoliški Cerkvi, med škofi in duhovniki, med duhovniki in verniki. Da se praznine ne bi širile, si upajo sestre sesti v prazne klopi in nekako spojiti tiste posvečene ob oltarju in tiste neposvečene z v zadnjih klopeh.

Praznin je veliko tudi v družbi. Koliko praznin se odpira v prikazovanju današnje žene! Preštejte medije, ki si upajo prikazati ženo kot celovito osebo! Malo jih je, vam takoj povem. V glavnem se prikaže in slavi le en del ženskega telesa, in vse spoštovanje žene temelji le na tem enem kosu telesa. Kot da žena nima pameti, duha, duše in srca! V to praznino smo povabljene redovnice, ker si upamo biti drugačne – tu nas čaka izziv vseh izzivov. Spet vrniti ženi dostojanstvo osebe, božjega blagoslovljenega bitja.

Praznine se širijo v obrobjih… Mislim na verska obrobja. Če v Ljubljani še imamo vsak dan svete maše na vsakih nekaj kilometrov, je vse več oddaljenih župnij brez duhovnika, maše pa le občasno…Saj ne, da tudi verni bolj hrepenimo po udobju središč in pozabljamo na obrobja, ki samevajo?!

Skupaj s 500 redovnicami v Sloveniji stopam na evangeljsko potovanje v prihodnost. Ne vemo, kam nas bo romanje odpeljalo, katere praznine nas bodo bolj potrebovale. Ko pa sedim v prazni cerkveni klopi med duhovnikom ob oltarju in verniki na dnu cerkve, se zazrem v tabernakelj in vem le eno: kamorkoli nas bo pot vodila, bo to zmeraj pot »po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu«, kajti tako je bilo včeraj, tako je danes in tako bo jutri. Molite za nas, da bomo potovale pogumno in veselo. Srečno!