Časi se spreminjajo. Tudi na Jutrovem?

Svet | 11.01.2017, 10:41 Marta Jerebič

To sredo se je v Izraelu z obsodilno sodbo na vojaškem sodišču v Tel Avivu zaključilo večmesečno sojenje, ki je pretreslo in polariziralo izraelsko javnost. Pravzaprav se je vse začelo 24. marca lani, ko je danes dvajsetletni Elor Azaria, sicer  častnik-bolničar in pripadnik Izraelskih obrambnih sil (Israel Defense Forces, IDF), v glavo hladnokrvno ustrelil ranjenega 21-letnega palestinskega terorista, po imenu Abd Al Fatah Al Sharif. Pred tem sta mlada Palestinca, oborožena z noži, napadla izraelsko vojaško patruljo v judovski naselbini Tel Rumaidi v središču Hebrona, kjer v glavnem živijo nacionalistični in ortodoksni Judje. V napadu z nožem je bil lažje ranjen izraelski vojak, oba napadalca pa so Izraelci ustrelili. Enega do smrti, drugi pa je bil težje ranjen in je na ulici obležal v krvi. Dogodek bi verjetno ostal zgolj še en statistični podatek v tragični statistiki, ki vsakodnevno zastruplja medsebojne odnose na Bližnjem vzhodu, zlasti na Zahodnem bregu. Toda vse skupaj je s fotoaparatom posnel palestinski domačin. Gre za del širše kampanje, ki jo Palestincem na zasedenih ozemljih omogoča izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic B’Tselem z brezplačnim razdeljevanjem opreme za dokumentiranje.

Kaj se je tistega dne pravzaprav zgodilo med napadom v Hebronu, da je osvojilo praktično vse svetovne medije? Po napadu so takoj prišli izraelski reševalci, ki so nemudoma oskrbeli svojega ranjenega vojaka, istočasno pa so ignorirali Palestinca nekaj metov stran, ki je ranjen ležal na tleh. Zraven so stali tudi izraelski vojaki, ki se prav tako niso zmenili za Palestinca. Približno deset minut potem je na kraj napada prihitel vojaški bolničar Elor Azaria, približal se je ranjenemu Palestincu in ga ubil s strelom v glavo. Očividci so kasneje izjavili, da naj bi Azaria ob tem navrgel, da morajo teroristi umreti. Azaria se je sicer pozneje branil, da se je ustrašil, da ima ranjeni Palestinec pri sebi eksplozivno napravo, ki naj bi jo nameraval ativirati. Tako bi lahko ubil tam prisotne vojake. Vendar so to ovrgle objavljene fotografije, ki so pokazale naokoli stoječe izraelske vojake, ki ravnodušno opazujejo dogajanje na mestu napada. Posnetki so se kot blisk razširili po družabnih omrežjih in izraelske oblasti so morale reagirati. Vojaka Azario so postavili pred vojaško sodišče in ga obtožili uboja, za kar mu grozi do 20 let zapora. Znašel se je sredi političnega viharja, ki je trajal nekaj mesecev, do včeraj.

Prav nič pa ne kaže, da se bodo strasti kmalu pomirile, kajti obsojeni Azaria je že napovedal pritožbo na odločitev sodišča. Vse skupaj je zelo razdelilo izraelsko javnost (ki sicer niti približno ni tako enotna, kot se nam včasih zdi), politiko in vojsko. To je bilo tudi prvič po letu 2005, da so izraelske oblasti svojega vojaka obsodile zaradi uboja Palestinca. Vojaška policija IDF je sicer najprej odprla preiskavo za umor, ki ga je zagrešil vojak Azaria, šele kasneje so obtožbo opredelili kot uboj.

Vse skupaj se je zgodilo v Hebronu, največjem mestu na Zahodnem bregu, v biblični Judeji, kakšnih 30 kilometrov južno od Jeruzalema. V tem razdeljenem mestu živi dobrih 200.000 Palestincev in približno 700 judovskih naseljencev. Hebron je za verne Jude sveto mesto. Nekatere judovske pripovedi postavljajo sem že Adama, potem ko je bil izgnan iz raja. Po drugi strani muslimanska tradicija govori o preroku Mohamedu, ki naj bi v Hebronu počival na svoji poti iz Meke v Jeruzalem. Osrednja znamenitost v mestu je grobnica patriarhov oziroma Ibrahimova mošeja. V Bibliji piše, da je očak Abraham (za muslimane: Ibrahim) »pokopal svojo ženo Saro v votlini na polju Mahpeli nasproti Mamreju, to je Hebronu, v kanaanski deželi« (1 Mojzes 23:19). Poleg Sare je tam pokopan tudi Abraham ter njegovi potomci z ženami: Izak in Rebeka ter Jakob in Lea. Nad votlinami je že Herod Veliki pred več kot 2000 leti zgradil pravokotno kamnito zgradbo brez strehe. Za časa bizantinske uprave so tam zgradili cerkev, ko pa je ob koncu 12. stoletja to območje osvojil Saladin, je objekt spremenil v mošejo in dodal minaret. Muslimani so kristjanom dovoljevali vstop za potrebe molitve, Judom pa so prepovedali dostop. Objektu so se lahko najprej približali le do pete stopnice, kasneje pa še dve stopnici manj. Izrael je Hebron in Zahodni breg zasedel v šestdnevni vojni junija 1967 in omejitve vstopa v mošejo za Jude so bile odpravljene. Sedanja ureditev sega v sredino 90-ih let, po sporazumu iz Osla in začetku mirovnega procesa med Judi in Palestinci. Danes je dostop do osrednjega dela razdeljen ter omogočen za muslimanske vernike in tudi za turiste. Judje skozi svoje dvorišče in lasten vhod obiskujejo predvsem grobnico patriarhov v sklopu mošeje. Vsak se lahko zadržuje zgolj v svojem delu, le deset dni na leto, ki so posebej pomembni za Jude, imajo ti pravico dostopa do celotnega osrednjega prostora. Isto velja za Arabce.

Danes je Hebron fizično razdeljeno mesto, med Izraelci in Palestinci dejansko ni nobenih stikov. Za vzdrževanje svoje enklave sredi palestinskih naselij so si Izraelci čez palestinska ozemlja zgradili lastno povezovalno cesto, ki pa je Palestinci ne smejo uporabljati. Nasploh zanje velja omejitev gibanja po izraelskem delu Hebrona, onemogočen jim je tudi dostop do ulice Al-Shuhada Street, nekdaj glavne trgovske prometnice v središču mesta.

Lahko si predstavljamo, da omenjena ureditev, ki ni dorečena, predstavlja stalen vir napetosti med obema skupnostima. Izraelske vojaške patrulje in tudi posamezni Judje so kljub strogim varnostnim ukrepom pogosto tarča palestinskih napadov, po drugi strani Judje s svojim priseljevanjem, avtoritarnim urejanjem življenja in omejitvami še dodatno podžigajo palestinske frustracije.

Pripadniki izraelskih varnostnih sil na Zahodnem bregu so v zadnjem letu ubili več kot 150 Palestincev, med njimi so bile tudi ženske in otroci. Po drugi strani se je v zadnjih letih povečalo število oboroženih palestinskih napadov, zlasti na judovske naseljence, ki jih je v (mednarodnopravno ilegalnih) judovskih naselbinah že več kot 650.000.

Primer Azaria je globoko zarezal v izraelsko družbo in jasno pokazal razdeljenost, ne samo med Judi in Palestinci, pač pa tudi med samimi Izraelci. Seveda so številni med njimi samo sojenje svojemu vojaku sprejeli z ogorčenjem, že pred razglasitvijo sodbe se je pred stavbo sodišča v Tel Avivu zbralo nekaj sto protestnikov. Visoko so vihrale izraelske zastave in razni transparenti, večinoma v hebrejščini, na enem je pisalo: »Izraelci, ne zapustite svojega vojaka na bojišču«, na drugem pa: »Če mi ne bomo zaščitili naših vojakov, kdo bo ščitil nas?«.

Uboj so seveda takoj obsodile Palestinske avtonomne oblasti in dogodek izrabile za nov poziv k boju »proti izraelskim okupatorskim oblastem«. Visoki izraelski častniki so sicer Azarijevo dejanje ostro obsodili, saj uboj ranjenega nasprotnika pomeni zločin. Po drugi strani pa se je del izraelske politike, tudi premier Benjamin Netanjahu in številni ministri (obrambni minister Lieberman, kulturna ministrica Regev), trdno postavili na stran obtoženega vojaka.

Sam Azaria dogodka ni obžaloval. Na razglasitev sodbe je prišel nasmejan, ob trdni podpori družine, še zlasti vojakove matere, ki je na po koncu dolgotrajnega branja razsodbe glasno negodovala nad sinovo obsodbo. Svoje mnenje je izrazila tudi že omenjena organizacija B’Tselem, ki je pozdravila odločitev sodišča in hkrati obžalovala, da številni drugi izraelski vojaki nikoli niso odgovarjali za nasilje nad Palestinci. Hkrati se je oglasil tudi premier Netanjahu, ki je javno izjavil, da bi bilo potrebno obsojenega vojaka Azarijo pomilostiti.

Zanimivo bo opazovati, kako se bo primer nadalje razvijal. Nedvomno bo še nekaj časa dvigal prah v sicer tradicionalno razdeljeni izraelski družbi, kjer pa ima IDF status nekakšne »svete krave« oz. simbol državne enotnosti. Nenazadnje, tudi obsojeni Azaria je pripadnik orientalskih Judov (Mizrahi), ki s tradicionalno v IDF vplivnimi Aškenazi (potomci Judov iz srednje in vzhodne Evrope) nimajo prav veliko skupnega. Če se družbene, ekonomske in socialne razlike med posameznimi segmenti izraelske družbe vedno bolj poglabljajo, je vojska do danes ostajala tista svetinja, ki so jo Izraelci spoštovali in podpirali. Konec koncev so vsi, tako fantje (tri leta) kot dekleta (dve leti), z osemnajstimi leti šli skozi njeno urjenje in služenje. Ob tem so seveda izključeni izraelski Arabci, razen izjem. Donedavno je veljalo, da so tudi ortodoksni Judje oproščeni vojaške službe, toda to pravzaprav ne velja več. Njihova družbena moč temelji na visoki rodnosti, njihov vpliv v državi zaradi tega raste. Njihov vodilni glas v izraelski vladi in minister za izobraževanje Naftali Bennett je že izrazil pričakovanje, da bi morali vojaka Azario takoj pomilostiti. »Resnico je treba povedati. Sodni postopek je bil okužen že od vsega začetka. Omenjeni minister, sicer uspešen računalniški podjetnik, ni kdorkoli. Resda je član Netanjahujeve vlade, a tudi njegov tekmec za prevlado desno od politične sredine.

Svet se vrti in spreminja, z njim tudi Bližnji vzhod. Nedvomno gre za zapleten klobčič, ki ga bo izredno težko odviti. Dosedanja ameriška politika, na čelu z državnim sekretarjem Johnom Kerryem, je zagovarjala stališče, da je edina rešitev za trajen mir na Bližnjem vzhodu vzpostavitev dveh držav (two-state solution) na tem območju, Izraela in Palestine. Z izvolitvijo Donalda Trumpa se obetajo spremembe tudi na tem področju. Nenazadnje, to je novoizvoljeni ameriški predsednik že pokazal z imenovanjem izrazito proizraelskega Davida Friedmana za novega ameriškega veleposlanika v Izraelu in napovedjo selitve ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, ki po mednarodnem pravu ni del izraelske države.

Temu nasprotna je ideja o enotnem velikem Izraelu. V tem primeru bi več kot 2,5 milijona Palestincev živelo znotraj judovske države, v ločenih enklavah z omejeno avtonomijo. Rešitev? Razum, pogajanja brez izključevanja, obojestransko popuščanje, medsebojno spoštovanje in mednarodni pritisk na obe strani. Enostavno? Ne! Mogoče? Morda.