Mojster Plečnik na poti do oltarja

| 03.01.2017, 14:25 Jože Bartolj

V soboto 7. januarja bo minilo 60 let od smrti slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Ob tem je ljubljanski nadškof Stanislav Zore duhovnike ljubljanske nadškofije povabil k „obhajanju hvaležnega spomina na tega izrednega občudovalca in snovalca lepote, ki je odsev veličastva Boga samega in pot k njemu, začetniku vse lepote. Povabim vas, dragi duhovniki, da ob 60. obletnici Plečnikove smrti, v soboto, 7. januarja, pri sveti maši v homiliji predstavite Plečnikovo duhovno veličino.

Če se vam zdi primerneje, to lahko storite na praznik Gospodovega razglašanja ali na nedeljo Jezusovega krsta.“

Kot izhodišče za spomin na velikega mojstra in kristjana nadškof predlaga nekaj izbranih besedil v reviji Communio, ki je izšla pred 10. leti (torej ob 50 letnici Plečnikove smrti), zlasti pridigo, ki jo je imel nadškof Anton Vovk ob njegovem pogrebu. Takrat je škof Vovk rekel:

»Minili so božični dnevi, prazniki učlovečenega Odrešenika in prazniki slovenske domačnosti. Spremili smo na posebni praznik še Tri modre, ki so Odrešeniku prinesli darove: zlata, kadila in mire. – Ko so pa s svojim praznikom odšli Trije modri, je že v naslednjem dopoldnevu položil tudi veliki pokojnik vse zaklade svojega nedosegljivega duha pred Boga, sodnika vseh živih in mrtvih. – Raziskovalci njegovega izrednega in plodovitega življenja bodo te zaklade študirali, uporabljali in poveličevali, dokler bo slovenska in zraven še dunajska in češka hvaležnost živela. Moja dolžnost pa je, da skromnemu mojstru izrečem ob grobu zahvalo v imenu Cerkve in še posebej v imenu ljubljanske škofje za njegova pomembna sakralna poklonila. Saj je v življenju vsako hvalo, zahvalo in izredno plačilo odklanjal, iskreno hvaležen le Bogu za darove duha in domovini za vsakdanji kruh.«

Tako mučeniški škof Anton Vovk v pogrebnem nagovoru januarja 1957.

Ker nadškof Zore omenja revijo Communio, ki je izšla pred 10. leti in je arhitektu Jožetu Plečniku posvečena v celoti, je prav, da omenimo tudi pobudo za začetek postopka za Plečnikovo beatifkacijo, prav tako predstavljeno v omenjeni publikaciji. Med drugimi so jo podprli eden najvidnejših poznavalcev Plečnikove arhitekture dr. Damjan Prelovšek, zdaj žal že pokojni profesor na Teološki fakulteti, prevajalec Janez Zupet in pa ribniški župnik in dekan Anton Berčan, ki je avtor magistrske naloge z naslovom: Arhitekt Jože Plečnik - mož vere.

Seveda me je zanimalo, kaj se je v tej smeri v zadnjih desetih letih zgodilo. V spominu imam, da je bila pobuda dana v javnost in da se je o njej tudi precej govorilo. A nič več kot to. Na spletni strani Katoliške Cerkve, ki predstavlja svetniške kandidate Cerkve na Slovenskem piše, da je v „Cerkvi na Slovenskem trenutno odprtih 13 postopkov za razglasitev blaženih oz. Svetnikov, za skupaj 67 kandidatov.“ Plečnikovega imena med njimi ni … Kako to? Kje se je zataknilo?

Urednica rubrike Vera in kultura pri tedniku Družina Ksenja Hočevar pred petimi leti 12. 1. 2012 v članku „Plečnik – genij in svetnik“ med drugim piše: „Podobno, kot so to za svojega arhitekta Gaudija storili že Španci, so tudi v slovenski Cerkvi v Plečnikovem letu začeli razmišljati o postopku za njegovo beatifikacijo – oba arhitekta sta navdih za delo črpala iz molitve in branja Svetega pisma, oba sta redno vsako jutro hodila k maši, oba sta živela skromno in preprosto življenje, za svoje delo nista prejemala plačil, še več, v cerkve, ki sta jih gradila, sta vlagala svoje prihranke, njune arhitekture so polne verskih simbolov ... – postopek za beatifikacijo barcelonskega arhitekta so Španci pripeljali do Vatikana, slovenski liberalni krogi pa so proces Plečnikove beatifikacije že v kali zatrli.“

Aha, liberalni krogi! Liberalni krogi ...?

Priznam, da me ta formulacija rahlo zmedla. Kateri liberalni krogi lahko kristjanom preprečijo, da bi začeli postopek za prištetje k blaženim nekoga izmed nas? Liberalni krogi izven Cerkve? Pa saj se svetnike postavlja in razglaša za vernike, za kristjane. Takoimenovani „liberalni krogi“ naj res ne bi imeli besede pri tem, kdo je krščanski vzor in zakaj si je zaslužil čast oltarja? Tudi ko je bil beatificiran mučenec Lojze Grozde, so se v različnih krogih širile neresnične informacije o njem in njegovi smrti, pa je vendarle prevladal svetli vzor njegove osebnosti, ki je za kristjane vzor.

Kaj pa, če ne gre za liberalne kroge zunaj Cerkve, ampak za takoimenovane „liberalne kroge“ znotraj Cerkve? No, če pa je temu tako, potem seveda ne gre za „liberalne“ ampak za „provincialne“ kroge. Kajti, če je Špancem uspelo, zakaj nam ne bi? Je svetost nekaj univerzalnega ali nekaj krajevnega? Zakaj imajo Italijani toliko svetnikov, mi pa komaj za vzorec? So Italijani kaj bolj svetniški narod od našega? Ne, prav gotovo ne! Vendar pa na svoje svetniške vzore dajo veliko več od nas. Pri nas se zdi, da le iščemo napake, da smo v svojih dvomih in pogledih bolj „papeški od papeža“ in da se tudi svojim sonarodnjakom, ki so na poti do časti oltarja, nič, ali pa zelo malo priporočamo! Verjemite, da vem, o čem govorim! Kot primer naj navedem, da imamo tudi Slovenci svojega Maksimiljana Kolbeja. Duhovnika, ki je stopil iz vrste v zaporu in zamenjal sojetnika, ter bil nato usmrčen. Poljaka Kolbeja danes pozna ves svet, Izidorja Završnika pa še kristjani iz Gomilskega ne.

Še dobro, da to našim umrlim vzornikom prav nič ne odvzame. Veličina njihovih dejanj in del govori sama zase. In za vstop v nebeško kraljestvo, v to sem prepričan, ne bo potrebno glasovanje in tehtanje sovaščanov, ampak blaga in usmiljena Božja roka.

Spomnimo se v teh dneh velikega Plečnika za katerega bi moral biti sprožen tudi postopek za prištetje k blaženim. Zanj bo ljubljanski nadškof Zore daroval sv. mašo v soboto 7. januarja ob 16. uri v ljubljanski stolnici.