Nadškof Zore bed polnočnico
Škofje med polnočnicami o Božji ljubezni, budnosti, solidarnosti in družini
Slovenija Marjana Debevec
Mir božične noči je namenjen vsem, saj Bog ljubi vsakega človeka, je med polnočno sveto mašo zatrdil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Nihče namreč ni izključen iz njegovega objema. Vsakega pa tudi vabi, da sprejme njegov dar miru in ga deli naprej. Zato je po njegovih besedah potrebna budnost, ki nas vabi, da ne bi ostali zaprti v svojem lastnem svetu, ampak bi odprli svoje srce, da nas dosežeta veselo oznanilo in Luč, ki s seboj prinaša tudi mir.
Ljubljanski nadškof Stanislav Zore pa je med polnočnico v ljubljanski stolnici poudaril, da si Kristus za svoj prihod na svet ni izbral nobene družbene skupine, ampak družino, skupnost moža in žene, skupnost očeta in matere.
Tudi nadškof Zore nas je povabil k budnosti in pozornosti, kakršno so imeli pastirji ali pa trije modri, da so našli Odrešenika.
„Prav tako pozorni naj bi bili starši v skrbi za svoje otroke. Stražiti bi morali svojo družino, da bi že od daleč zaznali vse, kar ogroža njihovo ognjišče in srečo. V svoji pozornosti bi starši morali vedeti, kje so njihovi otroci. Ne toliko telesno, ampak po kakšnih miselnih svetovih se potikajo, kakšno je okolje, ki jih nagovarja, kakšna je družba, ki jih privlači.“
Po besedah nadškofa Zoreta bi morali z enako odgovornostjo dogajanje v svetu spremljati politiki, ki jim je zaupana skrb za skupno dobro, pa tudi duhovniki, ki bi jih morala razvnemati gorečnost za Božje ljudstvo.
Novomeški škof Andrej Glavan je med polnočno sveto mašo poudaril, da je vsako rojstvo ena najlepših novic, ki jih prejmemo. Marija in Jožef nista imela telefona, da bi novico sporočila ljudem, zato je Bog poslal svoje angele. Ti so najprej nagovorili pastirje. Jezus je prišel, da bi živel in trpel z nami ter da bi za nas enkrat prišel čas brez solz in razočaranj.
„Cerkev v božičnih praznikih, ki so predvsem družinski prazniki, slovesno praznuje in se zahvaljuje nebeškemu Očetu, da je Njegov Sin vstopil v naše družine in v našo človeško zgodovino.“
Murskosoboški škof Peter Štumpf pa je poudaril, da Božja solidarnost ni osamljena solidarnost, saj nas zmore nagovarjati.
„Ko v ambulanti dajem prednost drugemu, ki je bolj bolan od mene, se razodeva Božja solidarnost. Ko nekomu pomagam z urejevanjem papirjev, da lažje pride do službe ali stanovanja, se razodeva Božja solidarnost. Ko nekoga presenetim z darom, da lahko stopi iz čakalne vrste in gre iskat svoje zdravje tam, kjer ga lahko prej ali pa bolj učinkovito najde, se razodeva Božja solidarnost. Dati prednost drugemu, pomeni preseči samega sebe. To zmorem samo, če dopustim, da me nagovori Božja solidarnost.“
Po besedah celjskega škofa Stanislava Lipovška je naša naloga dar Božjega življenja, ki smo ga prejeli, posredujemo naprej. Zato naj bi bile župnije danes predvsem v oporo družini pri tej pomembni nalogi. Posebej je izpostavil skrb Cerkve za družino, ki se kaže v dveh sinodah in papeževi spodbudi Radost ljubezni. V njej po besedah škofa Lipovška povzema vsa sinodalna spoznanja in navodila za blagor družine, ki je danes izpostavljena mnogim nevarnostim.
Obenem pa je spomnil tudi na pomen leta usmiljenja. „Če kdaj, smo prav danes potrebni te Božje dobrote in ljubezni, ko vidimo, kaj se dogaja v današnjem svetu, kjer je toliko zla, nasprotovanja, hudobije, krivic in nasilja, vojnih spopadov in terorizma, da nekateri govorijo že o neke vrste tretji svetovni vojni". Spomnil je na tisoče ljudi, ki bežijo pred vojnami, mi pa postavljamo ograje in bodečo žico. V ta svet nam po besedah škofa Lipovška prav Jezus na božično noč prinaša upanje, pomoč, tolažbo in rešitev.
