Gospod, dobrih voditeljev nam daj

Politika | 23.12.2016, 15:50 Tanja Dominko

Na današnji dan pred 26. leti so polnoletni državljani dela SFRJ, ki se je opredeljeval še kot Socialistična republika Slovenija, množično odhajali na volišča in vneto obkroževali DA ob vprašanju, »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Kako usodno je bilo to vprašanje in kako usoden tisti DA, ki ga je obkrožilo več kot 88 odstotkov vseh volivcev, smo poskušali osvetljevati skozi vse leto, ko smo praznovali 25 let samostojne države.

Odločitev ni bila samoumevna, dogodki po njej, ko jo je bilo treba v pol leta udejanjiti, prav tako ne. Bog ve, kaj bi bilo, če je ne bi sprejeli takrat. Bi jo zmogli kdaj pozneje ali bi nas pohrustal jugoslovanski režim, ki je bil tako močno pod vplivom Srbije in njenega Slobodana Miloševića. Pravijo, da se nima smisla spraševati, kaj bi bilo, če bi bilo, a meni se zdi, da je to ključno, če želimo občutiti hvaležnost za vse, kar imamo, kar smo dosegli, čeprav ni bilo lahko.

Spomnimo se samo dejstva, koliko izobražencev je šlo na oni svet po 2. svetovni vojni, koliko jih je moralo zapustiti slovensko zemljo, če so želeli ohraniti svoje življenje in življenje svoje družine. Koliko tisoč pa je odšlo že samo zato, ker je bilo njihovo znanje drugod mnogo bolj cenjeno kot doma?! Marsikoga so namreč v desetletjih po vojni premamile zlasti boljše možnosti za delo. Slovenska kronika 20. stoletja navaja denimo primer matematika in fizika Antona Peterlina, ki je bil pred 2. svetovno vojno docent na ljubljanski univerzi, po vojni je sodeloval pri ustanavljanju Instituta Jožef Stefan, a je leta 1960 odšel najprej v Nemčijo, nato v ZDA, kjer je predaval na različnih ameriških univerzah. Elektrotehnik Aleš Strojnik je do smrti predaval na Arizonski univerzi, ukvarjal se je tudi z razvojem letal. V tem tednu sem brala v Delu tudi članek o Mirku Kopaču, genialnem izumitelju, katerega patent je vnovčil Rolls- Royce; potem ko je namreč leta 1950 izumil princip dvotočnega in dvostopenjsko-ekspanzijskega reakcijskega motorja in ga poslal v Beograd, je nekdo dokumentacijo odnesel na mednarodno letalsko razstavo v Anglijo in jo tam izročil predstavnikom omenjenega podjetja. Dve leti pozneje je Rolls-Royce oznanil, da je izdelal nov tip reaktivnega motorja. Marsikdo bo rekel, nič zato. A mene je, priznam, prizadela vest, da je gospod Kopač umrl, ne da bi bil dokazal, da je izum njegov. Sicer je ves čas vztrajal, njegovi so tudi nekateri drugi izumi, a država se je do njega obnašala mačehovsko. Tako kot do mnogih drugih. Prepričana sem, če bi šel v tujino, bi bile njegove sanje uresničene.

Še celo leta 1990 je Center za preučevanje znanosti v Ljubljani ob anketi študentov naravoslovno-tehničnih fakultet ob vprašanju, ali načrtujejo odhod v tujino, dobil odgovor v več kot 62-ih odstotkih, da o tem razmišljajo. Trend se je nato nekoliko ustavil, nekaj inteligence se je ob razglasitvi samostojnosti vrnilo, a zdaj se beg možganov znova pojavlja. V letu 2015 se je v Slovenijo priselilo 88 doktorjev znanosti, iz države pa se jih je odselilo 156. V državi imamo sicer veliko visoko izobraženih mladih, a koliko od njih ima zanesljivo zaposlitev, stalen in dober dohodek, ki omogoča preživetje družine, rešitev bivanjskih vprašanj, pa lahko samo ugibamo. Vsak od nas lahko pogleda okoli sebe in bo prišel do odgovora, ki ni ravno spodbuden. Izjema so nekateri tehnični poklici in morda nekateri mladi, ki so se uspeli ugnezditi kje blizu državnih jasli ali pa v kakšnih službah z ugodnostmi, ki prihajajo pod roke bolj kot ne na črno. Novica, da bo študentsko organizacijo in študentske servise po novem nadzorovalo računsko sodišče, namreč ni šla kar tako mimo nas.

To, kje se kalijo ti mladi upi, večinoma družboslovnih smeri, je zaskrbljujoče. Saj veste, ko nekdo pridobiva delovne izkušnje, je zelo pomembno, kdo je njegov mentor, kakšen zgled mu daje. In tisti, ki se hranijo pri državnih jaslih, večinoma ob sebi nimajo dobrih mentorjev, žal. Brihtne mlade glave tehničnih strok pa tudi v teh časih raje potujejo v tujino. Če nič drugega, recimo v dveh, treh letih zaslužijo dovolj denarja za kakšno stanovanje, tukaj o tem lahko samo sanjajo, če jim ne priskočita na pomoč starševska mošnja ali bančni kredit.

Pri nas namreč ni občutka, da bi koga zares skrbelo, kdo bo elita čez dvajset let. Če bodo vsi sposobni odšli ali pa, vdani v usodo, ždeli v neki službi, veseli, da jo imajo, kdo nam bo vladal? Že zdaj si lahko pogledamo, da je iz mandata v mandat težje nabrati ekipo, ki je strokovno podkovana, brez grehov v preteklosti, ki je pripravljena delati, ima komunikacijske veščine ter tudi voditeljske sposobnosti. Pozabljamo namreč, da voditeljskih sposobnosti ne potrebuje le predsednik vlade, na katerega se ves čas zgrinjajo kritike. Potrebuje jih vodja prav vsaka ekipa, najsi šteje le peščico ljudi. A prvi pogoj, da nekdo vodi, je ta, da zadeve pozna, šele takrat ima lahko avtoriteto v očeh podrejenih. Pri nas pa se vodi prevečkrat s pozicije moči. In ko moč uplahne, ko pride močnejši, čeprav samo po besedni plati, voditelj počepne. Temu smo v zadnjem obdobju priče, ko so trkali na vladna vrata tako sindikati kot upokojenci. Dokler je bila finančna situacija v državi slaba, je bil odgovor na dlani. Ko se izboljša, pa je treba znati uporabiti komunikacijske veščine, narediti domačo nalogo in se pozanimati, kaj dejansko kdo hoče in kaj lahko dobi, kaj pa pravzaprav že ima, samo spomniti ga je treba na to, da se lahko odvrne čakajoče, ki imajo apetite vseh sort. A vlada je znala samo počepniti. Pritisk javnosti je bil močan, prek medijev se je veliko vpilo in tako so zdaj božičnico, če lahko tako rečem, dobili tako v javnem sektorju kot tudi upokojenci. Dobili so jo sicer tudi deloma zaposleni, saj se pravica do brezplačnih malic in kosil v šoli nekoliko širi, a vendar. Saj ne rečem, krivice je treba odpraviti, to, da so prejemnikom varstvenega dodatka in socialne pomoči pred tremi leti uvedli zaznambo na nepremičnino in predpisali vračanje pomoči, je bodlo v oči. Zdaj so to popravili na način, da če bo imel kdo nepremičnino, ki bo manj vredna kot 120 tisoč evrov, zaznambe ne bo dobil. Po drugi strani je pa tako: sama že dolgo časa spremljam trg nepremičnin in opažam, da je še vedno zelo veliko nepremičnin, v katerih živi ena sama oseba, čeprav je zanjo mnogo preveč prostora. Seveda, na to nepremičnino je navezana, to je normalno, ampak, če ne zmore stroškov zanjo, potem je odgovor na dlani. Saj konec koncev se tudi pri dodelitvi subvencije za plačilo vrtca upošteva, v kako veliki hiši kdo živi in če ima v lasti morda še kakšno nepremičnino. Tudi kakšen avto družina vozi, je treba navesti. Če sta pri hiši dve normalni plači, če živijo v hiši, če sta pri hiši dva avtomobila, potem subvencije ni. Pa čeprav bi še kako prav prišla, saj se denimo za hišo plačuje kredit. Da ne govorimo o tem, koliko mladih družin se stiska na manj kot 50. kvadratih, medtem ko hiše ostajajo skoraj povsem prazne, saj starejšim ne pride na misel, da bi jo menjali za manjše stanovanje.

Da ne bom preveč zašla. Prioritete v tej državi se morajo na novo postaviti in udejanjiti. Ni dovolj le črka na papirju. Treba se je za zapisano tudi boriti, iti ciljem naproti, ne reform le obljubljati, ampak jih izpeljati, čeprav terjajo ure in ure pogovorov, pritiskov, lobiranja, slabe volje in domačih nalog. Zdaj se lahko pa samo ukvarja s tem, kdo bo naslednji potrkal na vratih in prosil za več denarja. Dragi gospodje, dali ste jim signale, zdaj pa imate.

Sicer pa, kaj se razburjam, saj naši največji veleumi: predsedniki republike, vlade, državnega zbora in državnega sveta pravijo, da je Slovenija na pravi poti in da so razlogi za utemeljen optimizem. Lepo, da ste zadovoljni, a ne pozabite, zadovoljni moramo biti tudi državljani. Če že velja tisto, kar je zapisal Tine Hribar ob obletnici sprejetja ustave, ki jo praznujemo danes- natančno 25 let je stara- pravi, da je domoljubje nekaj, do česar imamo pravico, patriotizem pa je dolžnost, si položite to na srce. Bodite enkrat za vselej patrioti in nam naredite to deželo spet slovensko, spet ljubljeno, spet delavno in pošteno. Če bomo zadovoljni, bomo radi živeli v njej, bomo radi snovali družine, bomo brez težav skrbeli za naše starejše, ne bomo imeli nobenih težav s priseljenci, nas ne bo strah prihodnosti. A da bomo zadovoljni, potrebujemo dobrih voditeljev. Prav vsi jih potrebujejo, tudi vojska in policija, da bosta z vso predanostjo opravljali zahtevne naloge, ne pa da poslušamo, da so pridobili štiri nove konje. Za božjo voljo, dobra vozila potrebujejo, dobre računalnike in napreden sistem, ne pa da policisti še vedno zapisujejo na terenu v beležke, njihove pisarne pa so večinoma enake že 40 let. Če bi v trgovinah imeli tako slabo računalniško opremo, bi jim promet padel za polovico. Zagotovo. Tega si država ne bo privoščila, brez skrbi, raje pusti propasti še kakšno podjetje- ravno v tem tednu smo slišali za stečaj tako Polzele kot Bresta v Cerknici. Ampak, ali se bomo res zadovoljili samo z dobro božično večerjo ali hlepimo po čem več? Nas bo vest o prihodu Odrešenika nagovorila, da je tudi v temi mogoče najti Luč, ali bomo ostali hladni in vase zaprti in čakali torka, da bomo znova lahko zavili v trgovino???

Gospod, dobrih voditeljev nam daj, da nam pokažejo luč na koncu tunela. Gospod, Pastirja nam daj, saj po tej slovenski zemlji tavamo kot izgubljene ovce. Gospod, zdravo pamet potrebujemo. Iz dneva v dan vse bolj in bolj.