Uf, ta nadležni papež!

Svet | 20.12.2016, 11:55 Marjana Debevec

Papež Frančišek je v soboto praznoval svoj 80. rojstni dan. Skoraj štiri leta njegovega pontifikata nam povedo veliko več kot pa tista začetna presenečenja, ki nam jih je pripravljal. Priznam, da sem se takrat začudila, da je v prvi pridigi na mestu Petrovega naslednika spregovoril o tem, da je Cerkev na poti, da mora iti vedno naprej. Nič posebnega se mi ni zdelo. Nič tako veličastnega kot besede Janeza Pavla II: Na stežaj odpite vrata Kristusu! Ne bojte se!

Ko se oziram nazaj, pa mi postaja jasno, kaj je hotel s tem povedati. Gre za papeža, ki nas nikoli ne pusti pri miru; ne dovoli nam ostati v coni udobja in lastne varnosti, ampak (vsaj od nas kristjanov) zahteva, da se odpravimo vedno znova na pot, navzven, kjer se sicer lahko tudi poškodujemo, vendar pa se vsaj ne usmradimo zaradi zatohlosti zaprtosti vase.

Mnoge je zaradi vsega tega papež začel motiti. Čisto uredu je bil dokler je obiskoval otroške bolnišnice, še celo zapore smo nekako požrli... Ko pa je začel napadati svetovni gospodarski red, ki v veliki meri temelji na trgovini orožja, so veliki tega sveta postali bolj pozorni. Tega papeža bo treba malo utišati. Predstavimo ga rajši kot četrtega dobrega decembrskega moža, politiko in svetovno ekonomijo pa naj pusti pri miru. Ampak on se ne da. Ne ozira se na kritike z leve in desne, opozarja na bogatenje na račun človeka, na nepravičnosti v družbi, na človeka nedostojno delovne razmere, na strukture greha. In zato ga mnogi ne marajo.

Trn v peti je gotovo tudi zato, ker se je zavzel za številne begunce in migrante. Da ne bo pomote: papež ni naiven, kot bi ga želeli prikazati tudi nekateri naši politiki. Papež je Kristusov namestnik na zemlji in kot takšen mora opozarjati na stiske in potrebe vseh ljudi sveta. To posebej poudarjam, saj bi ga želeli nekateri danes prikazati kot pač enega izmed ljudi, enakega nam vse; kot človeka, ki prihaja iz Južne Amerike in naših razmer ne more poznati.

Res nam je enak, čeprav verjetno veliko bolj naprej na poti svetosti, vendar pa je to tudi človek, ki je bil izvoljen po Svetem Duhu; Kristusov namestnik na zemlji. Ob tem pa mnogi raje zamolčijo, da papež države poziva k urejeni in skupni politiki do beguncev, sicer bo prišlo do anarhije. Kaj drugega bi storil Jezus, če bi se znova rodil na tem svetu? Bi pozival k postavljanju ograj in meja? Ali ni On dal svojega življenja za vsakega človeka? Ne glede na to v kakšni situaciji se nahajamo, nas Njegova ljubezen in Njegovo usmiljenje vedno dosežeta. Papež večkrat ponavlja, da je Bog Oče tisti, ki se nikoli ne naveliča odpuščati; mi smo tisti, ki se naveličano prositi odpuščanja.

Očitajo mu, da ne pozna evropskih razmer, da ne razume komunizma, kot smo ga doživeli v Vzhodni Evropi. Mogoče ga ni doživel na lastni koži, vendar pa dobro razume, kaj se je dogajalo več kot pol stoletja za železno zaveso. Ni zaman med redkimi evropskimi državami obiskal prav Albanijo in ni brez razloga podelil kardinalskega klobuka ostarelemu albanskemu duhovniku, ki je veliko pretrpel v času komunizma.

Tudi situacije na Kitajskem naj ne bi razumel, saj se zavzema za sklenitev sporazuma med Vatikanom in omenjeno ljudsko republiko. Direktor agencije Asianews Bernardo Cerveller pa pojasnjuje, da Sveti sedež poskuša doseči sporazum, ki ne bi ogrozil katoliškega nauka, hkrati pa bi zaščitil škofe neuradne Cerkve in dosegel izpustitev zaprtih škofov.

Sporazum, za katerega je papež nedavno v pogovoru z novinarji dejal, da z njim ne bodo hiteli, ker je treba stvari dobro premisliti, naj bi prispeval tudi k izboljševanju verske svobode za Cerkev. Svetemu sedežu tudi očitajo, da že 20 let ni imenoval nobenega škofa, ampak za določenega duhovnika le nakazal, naj bo apostolski administrator. Po drugi strani pa je komunistična oblast zaprla številne škofe. Mogoče jih je s tem neimenovanjem Vatikan skušal le obvarovati...

Največje nasprotovanje pa papež Frančišek prav gotovo doživlja v krogih znotraj Cerkve in sicer zaradi obeh sinod o družini in predvsem svoje posinodalne spodbude Radost ljubezni.

Val upora, ki se je začel v nekateri drugih državah, je vsaj delno že pljusknil tudi v našo deželo pod Triglavom. In kaj je bistveni problem? Spet to, da nam ta papež ne postavlja varnih ograj, kjer bomo slišali, da mi živimo prav, po vseh pravilih, drugi pa narobe. Pa da ne bo pomote: papež jasno potrdi nauk Cerkve na področju zakona in družine, močno poudari vrednoto neločljivosti in spodbuja mlade, naj se odločijo za zakon in se uprejo duhu relativizma.

Obenem pa nas vabi, da se odpremo vsem ranjenim. In če pogledamo današnji čas, je družina tista, ki je najbolj ranjena. Vabi nas, naj najdemo načine, kako se lahko tudi ločeni ali tisti, ki živijo v novih zvezah, vključijo v življenje Cerkve. Že Benedikt XVI. je na svetovnem srečanju družin v Milanu zatrdil, da ti ljudje niso izključeni iz Cerkve! So namreč njena velika podpora, saj svoje trpljenje, ko pogosto ne vidijo izhoda iz svoje težke situacije, darujejo za življenje Kristusovega skrivnostnega telesa, je še dejal Benedikt.

Frančišek pa duhovnike in škofe povabi, naj se odpravijo na pot razločevanja od primera do primera in po možnosti uvidijo, da je kakšen primer, ki sicer ni po vseh pravilih, vendar pa bi bila zakramentalna pomoč podpora, da bi ta oseba lahko napredovala v veri. Papež namreč vedno pravi, da moramo napredovati vsak dan, iti vedno naprej. Verjame, da je mogoče v še tako zapleteni situaciji narediti kakšen korak. Zato je na primer tudi duhovnikom dal pooblastila za odvezo za greh splava – tako ženska »oborožena« z Božjo milostjo in Božjim odpuščanjem ne bi še enkrat odvzela življenja svojemu nerojenemu otroku. Ženske, ki naredijo en splav, ga namreč pogosto tudi ponovijo.

Mislim, da gre pri mnogih kritikah na račun papeža za dva različna pogleda na Cerkev: ali je to ideološka struktura, sestavljena iz pravil in norm, ali pa Mati, ki sprejema vsakega. Jezus je prešuštnico najprej sprejel in objel... Šele potem jo je povabil: Odslej ne greši več. Najprej torej sprejeti.

Papež s tem, ko nas vabi, da se približamo ranjenim, ljudem z obrobja vseh vrst, ne potrjuje njihovih grehov, da ne bo pomote, ampak preprosto pove, da moramo vsakega človeka najprej sprejeti v vsem njegovem človeškem dostojanstvu. Tako mu damo vsaj začetni kapital, da se lahko odpravi na poti iz svojega stanja. Ko je bil še provincial jezuitov v Argentini, so jezuiti občasno pomagali materi samohranilki z dvema otrokoma, ki je občasno opravljala delo prostitutke, da je lahko preživela otroka. Nekoč se mu je zahvalila in on ji je dejal: Torej ste dobili paket hrane? In ona: Da, da tudi zato. Predvsem pa zato, ker me niste nikoli nehali klicati gospa.

Sicer se moj komentar počasi izteka, vendar pa bi želela vsem zakoncem posredovati ganjenost, ki jo občutim vsakokrat, ko prebiram papeževo spodbudo Radost ljubezni. Papež je zahteven, priznam, vendar pa te hkrati dvigne in ti pokaže vso lepoto zakonskega odnosa. Naj omenim le majhen drobec, ki vas bo mogoče nagovoril, da jo vzamete v roke: Vabi nas naj vsak dan začnemo s poljubom, končamo pa z blagoslovom so zakonca. Kako preprosto... pa vendar, kako težko je včasih to storiti!

Prepričana sem, da če bi krščanski zakonci uresničevali vsaj delček njegovih spodbud, bi bil svet kmalu lepši, postal bi Kristusov.

Pred nami pa je božič. Mir, ki ga v naša srca prinaša praznik Jezusovega rojstva, je papež preteklo sredo pojasnil kot mir, ki izvira iz odpuščanja: Bog nam odpušča naše grehe. Še imamo čas do božiča, da tudi sami odložimo vse, kar nas teži in odpremo svoja srca Bogu in bližnjim. Tako bo božič res praznik Kneza miru. Pa ne pozabimo: papež Frančišek je svoj sobotni rojstni dan praznoval z brezdomci in zaporniki. Mogoče lahko tudi mi najdemo koga, ki bo še posebej vesel naše tople dlani in tople besede v teh božičnih praznikih.