“Izključiti iz politike laži, umore in ropanje”
| 07.12.2016, 17:59 Jože Bartolj
K spominskemu zapisu, ki ga je o Ljubu Sircu v Reporterju objavil Bernard Brščič ni kaj dodati, zato želim ob odhodu tega velikega Slovenca opozoriti na še en, pogosto spregledan vidik Sirčeve intelektualne in duhovne zapuščine.
Ljubo Sirc je v Sloveniji znan predvsem kot na Zahodu uveljavljen ekonomist z neuspešnim političnim poizkusom doma. V Veliki Britaniji se je spoprijateljil s F.A. Hayekom, delal je v Institute of Economic Affairs, a pravo veljavo med ekonomisti je dosegel šele ob upokojitvi. Na osnovi podatkov in nelogičnostih v ravnanju oblasti v socialističnih gospodarstvih je že zgodaj napovedal, da sta tako sovjetsko centralno planiranje kot jugoslovansko samoupravljanje obsojena na propad. Dolgo ga niso jemali resno, saj je bila takrat večina akademske sfere na Zahodu levo usmerjena in je verjela v konvergenco gospodarskih sistemov. Kot kritik, za katerega se je ob propadanju komunizma izkazalo, da je imel prav, je v osemdesetih postal zaželen sogovornik pri mnogih reformatorjih komunističnih gospodarstev.
Komunistična diktatura kot moralni problem
Za Ljuba Sirca komunistična diktatura ni bila samo ekonomski problem, ni bila problematična le zato, ker ljudem ni sposobna zagotoviti niti blaginje kakršno so komunisti načrtovali (obljubljali) kaj šele blaginjo kakršno v podobnih okoliščinah zagotavljajo tržna gospodarstva. Komunistična diktatura je bila za Ljuba Sirca vsaj toliko kot ekonomsko tudi moralno problematična.
Njegov politični moto tako v času, ko se je njegovo angažiranje končalo s smrtno obsodbo na montiranem procesu, kot v poskusu političnega nastopa po osamosvojitvi je bil »povratek h krščanski morali, tj. vsaj minimalni dobri veri, ki bi morala izključiti iz politike laži, umore in ropanje«. Prav zaradi odnosa do morale je med Ljubom Sircem in njegovimi komunističnimi vrstniki in njihovimi nasledniki nepremostljiv prepad.
Sirca je za državnega sovražnika številka ena v prejšnjem režimu naredila njegova vztrajnost v obsojanju revolucionarnih zločinov, ki se je zdela še toliko bolj nevarna zaradi Sirčevih zvez in poznanstev po svetu. Ljubo Sirc ni pristal, da je mogoče rop, laž in umor kakorkoli opravičiti. Na drugi strani pa se je najprej želelo zločine prikriti, nato zrelativizirati (»tudi drugi so to počeli«, »takšne so bile okoliščine«, »drugje je bilo še huje«) ali pa jih opravičiti s floskulami o borbi za svobodo in o antifašizmu. Ljudi, ki so to počeli, je imel za dvolične in nemoralne. Marsikomu je to na kulturen način tudi povedal. Zato je med »družbenopolitičnimi delavci« praktično do svoje smrti veljal za zadrtega antikomunista.
Oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima
Z Ljubom Sircem sem se prvič srečal spomladi leta 1993 na čaju pri gospe Titan. Kratko vljudnostno srečanje se je sprevrglo v triurno debato in skoraj četrt stoletno letno prijateljstvo. Ob najinem prvem srečanju je bil izjemno kritičen do slovenske stvarnosti. Presenečen sem ugotovil, da kritičnosti ni sprožil njegov nedavni poraz na predsedniških volitvah, ampak to, da sta predsednik države Milan Kučan in predsednik državnega zbora Herman Rigelnik objavila slavilno osmrtnico ob smrti Viktorja Avblja.
Zadnja Avbljeva funkcija je bila sicer predsednik predsedstva SRS, a takoj po vojni je bil namestnik načelnika OZNE in javni tožilec na montiranih procesih, med drugim tudi na Nagodetovem procesu, kjer je bil Ljubo Sirc obsojen na smrt. Za Viktorja Avblja bi težko rekli, da ni bil udeležen pri revolucionarnih zločinih, pri lažeh, umorih in ropanju. Za Sirca objava osmrtnice ni bila pietetno dejanje, ampak demonstracija moči, danes bi rekli »oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima«. Kučan in Rigelnik se nista poslavljala od svojega partijskega tovariša kot zasebna žalovalca, temveč sta demonstrirala, da se kljub demokraciji revolucionarni vrednostni sistem ni spremenil in da se, dokler bodo na oblasti, tudi ne bo.
Takrat sem bil še naiven in sem menil, da Ljubo Sirc pretirava. Njegov pesimizem sem poskusil omiliti s črnim humorjem. Češ, morda je sedaj res nekdanja komunistična nomenklatura močna, ker so iz prejšnjega sistema obdržali velik del vpliva v gospodarstvu in medijih, ampak če ne drugače, se bodo zadeve normalizirale z biološkimi spremembami. V trenutku mi je vrnil žogico. »Z biološkimi spremembami se lahko tolažiš ti, ki si še mlad, jaz pa bom kmalu sam biološka sprememba.« Večina napovedi Ljuba Sirca je bila točnih. Pri slednji se je, hvala Bogu, vsaj delno motil. Po tem pogovoru je še dobri dve desetletji živel srečno in polno življenje upokojenega in spoštovanega akademika, soproga in očeta. Doživel je ponatis svoji temeljnih del, zapustil nam je vrsto verodostojnih pričevanj o svojem času. S svojim značajem in modrostjo si je, ne da bi to hotel, pridobil vrsto občudovalcev.
Drugi del napovedi, da komunisti zlepa ne bodo spustili oblasti iz rok, pa je bil točen. A naš položaj ne izgleda tako brezizhoden, kot je bil v šestdesetih letih položaj akademika, prišleka v Veliko Britanijo, ki je oborožen s podatki, izkušnjami in logiko trdil, da bo socializem propadel, pa ga, razen obstrancev, ni nihče upošteval. Še več, njegovi nazori so bili celo v »svobodnem« svetu ovira za karierno napredovanje. Dolgo življenje po smrtni obsodbi Ljuba Sirca nas spodbuja, da se splača vztrajati pri naših nazorih, če smo dobronamerni ter če so naši nazori podprti z dejstvi in razumom.
Več komentarjev na Casnik.si
