Teden Karitas: Pomoč brezdomcem
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
Začeli smo Teden Karitas, ki nas letos nagovarja z geslom »V objemu dobrote«. Kot je zapisal generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic, ima vsak od nas izkušnjo objema dobrote: od staršev, morda vrstnikov v šoli, prijateljev, od zakonca, od dragih pokojnih in od ljudi, ki smo jim na različne načine pomagali ali pa so oni pomagali nam. Povabil nas je, da bi se poleg materialne pomoči naučili podarjati tudi človeško bližino, besede tolažbe in upanja. O tem, kaj pomeni pomoč dobrodelne ustanove Cerkve na Slovenskem, smo vprašali strokovne delavce in uporabnike programov Karitas. Njihove zgodbe, vtise in zahvale bomo vsak dan v tem tednu delili z vami, saj si želimo, da bi prepoznali Karitas ne le kot humanitarno organizacijo, ki deli hrano in obleko, ampak kot ustanovo, ki združuje velik spekter psiho-socialnih programov za človeka v kakršnikoli stiski.
Najprej nekaj misli, ki jih je o objemu dobrote prostovoljcem in sodelavcem karitativnih ustanov predal predsednik Slovenske Karitas, nadškof Alojzij Cvikl. Spomni na papeža Frančiška, ki nas je v pravkar sklenjenem svetem letu usmiljenja vabil, da gremo na obrobja. To pomeni, da ne le čakamo, da nas pomoči potrebni poiščejo, ampak da mi iščemo tiste, ki resnično trpijo kakršnokoli pomanjkanje, so osamljeni ali prepuščeni samim sebi. Karitas je po nadškofovih besedah podoba Cerkve, ki je vedno na poti k človeku in sprejema vse.
Dom, ki sprejema, pa je tudi hiša, ki v sklopu Škofijske Karitas Koper deluje v Ajdovščini. Hiša Malorca je namreč zavetje za ljudi, ki ostanejo brez strehe nad glavo. »Ljudje, ki se zadržujejo pri nas ali nas obiščejo, prinesejo s seboj kar težke življenjske zgodbe in preizkušnje,« pravi Eli Petrovčič, ki v Hiši Malorca pomaga kot strokovna delavka v programu nastanitve.
Njena naloga in naloga njenih sodelavcev je, da pomagajo človeku, ki ostane brez doma, znova zaživeti, jih opolnomočiti. To pa ni lahko: »Najtežje je, kadar je treba brskati po zgodovini in preteklem življenju in ugotoviti, ali je treba urediti stike s starši, otroki ali partnerji. Za takšne stvari ljudje potrebujejo kar precej časa. Običajno pridejo k nam z neurejenimi administrativnimi zadevami, na primer brez osebnih dokumentov, treba je urediti prijavo na zavodu za zaposlovanje, oddati vlogo za socialno pomoč itn. Velikokrat tudi nimajo stalnega bivališča, vemo pa, da je ta naslov poglaviten za urejanje ostalih zadev.«
V Hiši Malorca pa so že bili priča ljudem, ki so se pomaknili z mrtve točke in prejeli še konkretnejšo pomoč: »Recimo, da se dolgoletni odvisnik od prepovedanih drog odloči za zdravljenje in nadaljuje program v komuni, do tega, da smo starejšega brezdomca nastanili v domu upokojencev, kjer je dobil boljšo nastanitev.« Petrovčičeva se zahvaljuje vsem, ki podpirajo vse zaposlene in ta program Karitas, saj če jim uspe rešiti položaj enega človeka, je eden brezdomni manj.
