Tradicionalna maša na 1. šolski dan za Zavod sv. Stanislava | (foto: Marjana Debevec)
Veselje, skrbi in mnogo pozitivnih spodbud
Slovenija | 01.09.2025, 14:53 Tanja Dominko
Današnji prvi šolski dan so nekateri pričakali z veseljem, drugi z žalostjo v srcu, tretji prestrašeni, prav vsi pa radovedni, kaj jim bo prineslo novo šolsko leto. Pri prvošolcih in dijakih prvih letnikov je vprašanj še več, podobno velja za njihove starše. Na katoliških gimnazijah so dan začeli s sveto mašo, za Zavod sv. Stanislava jo je že tradicionalno daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki se je v pridigi naslonil na letošnje zavodsko geslo »Zaklad imamo v lončenih posodah«. Polni lepih spodbud so bili danes tudi mnogi politiki.
Prvič je v šolske klopi sedlo blizu 20 tisoč učencev in dobrih 25 tisoč dijakov, ki so bili deležni posebnih sprejemov. Starši prvčkov so ponosno pospremili v šolo svoje malčke, ki so prejeli rumene rutice in se veselili sošolcev. Medtem je dijake spoznavanje novih sošolcev nekoliko skrbelo, vsi pa se veselijo novih izkušenj in znanj.
Predsednica republike Nataša Pirc Musar je danes obiskala center Janeza Levca v Ljubljani in otrokom zaželela, da se veliko naučijo, saj je "življenje polno izzivov", ki jih je po njenem mogoče premagati ob pomoči šolskega sistema. Ob tem je izpostavila, da sama brez izobraževanja v osnovni in srednji šoli ter na univerzi "ne bi bila tukaj, kjer je sedaj".
V nagovoru v avli Centra Janeza Levca, kjer so jo otroci sprejeli s slovenskimi zastavami, se je spomnila tudi svojih šolskih dni. Dejala je, da je "učiteljem tudi sama kdaj povzročila sive lase".
Zahvalila se je tudi učiteljem in učiteljicam, ki poučujejo otroke s posebnimi potrebami, dejala je, da drugačnost prinaša ogromno veselja. "Bodimo strpni, imejmo se radi, rešujmo probleme skupaj," je še poudarila predsednica.
Predsednik vlade Robert Golob je na prvi šolski dan obiskal učence Osnovne šole Kašelj, njihove učitelje in starše. Učence je pozval, naj bodo radovedni in naj veliko sprašujejo. "Radovednost je tista, ki vam bo na koncu dala največ znanja," je prepričan. Ob tem jim je svetoval, naj bodo prijazni drug do drugega in naj si pomagajo med seboj.
Ravnatelj OŠ Kašelj Jernej Šoštar pa je povedal, da je zanj prvi šolski dan eden najlepših dni v šolskem letu. "Takrat te prazne šolske hodnike napolni spet otroški smeh, otroški vrvež, otroško vedoželje," je opisal. "Glede na to, da se spremembe zakonodaje vrstijo tudi v smer, da šole malenkost nazaj dobivamo neko zdravo avtoriteto, me veseli in s ponosom in veseljem gledam v prihodnost. Smatram, da delamo dobro, in da so pogoji zdaj takšni, da bomo lahko še bolj učinkovito delovali, predvsem na vzgojnem področju, kar je bilo mogoče zdaj malenkost omejeno," je dejal Šoštar. V veljavo je namreč stopila novela zakona o osnovni šoli, ki med drugim omejuje uporabo učenčevih osebnih elektronskih naprav in natančneje določa pogoje vzgojnega opomina.
Živahno je bilo tudi v Mariboru, kjer denimo Osnovno šolo Janka Padežnika na Studencih obiskuje kar 520 učencev, še več jih je na OŠ Franceta Prešerna – 650, zaradi pospešene gradnje stanovanj pa je v načrtu gradnja nove šole. Ravnateljica Sonja Filipič je o današnjem utripu dejala, da je bilo razigrano in veselo. Hkrati pa poudarila, da je učencem položila na srce, da je šola resna stvar in da je znanje vrednota. "Čeprav se v današnjem času sliši, kot da so telefoni glavni, da nam telefoni prinesejo vso znanost sveta, a v življenju ne gre tako. Na šoli so pomembni tudi odnosi, otroke učimo, da sprejemajo drug drugega, da so prijazni vsak dan, da se prilagajajo in da znajo čuvati šolski prostor," je dodala.
V Zavodu Antona Martina Slomška Maribor pa so danes začeli montažo nove strehe na športni dvorani, ki se je oktobra lani udrla. Namesto prej ravne strehe bodo postavili streho z naklonom, celotna obnova pa naj bi bila zaključena po jesenskih počitnicah.
Tudi v Zavodu sv. Stanislava so poleti opravili nekaj vzdrževalnih del. Na njihov prvi šolski dan je gimnazijce, profesorje in starše pri maši nagovoril ljubljanski nadškof Stanislav Zore in se navezal na letošnje geslo, ki je povezano z glinenimi posodami. Nadškof je dejal, da resda glina ustvarja vtis, da je cenen material, pa vendar ni. "Mi smo Božja glina. To ni kakršnakoli glina, to glino je Bog vzel v roke, Bog jo je oblikoval, Bog je iz te gline ustvaril tebe in zato je vsak izmed nas za to glino odgovoren, za vse snovno v našem telesu je vsak izmed nas odgovoren, zase in za druge."
Zato je mlade pozval, naj tudi sami v tem letu odkrivajo zaklade, ki so skriti v tej glinenosti, in življenje bo postalo lepo, bogato, četudi ne nezahtevno in ga bo lepo živeti, čeprav ne vedno lahko živeti.
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta:
"Spoštovani vsi, ki svoje znanje in svojo srčnost prelivate v mlade rodove in spoštovani vi, dijaki in dijakinje, starši, prijatelji, povezani z Zavodom svetega Stanislava, vsi, ki smo se zbrali v tem svetišču zato, da bi z Bogom začeli to leto, to delo kot učitelji in kot tisti, ki se učimo, da bi z Bogom začeli, z Bogom nadaljevali in z Bogom končali, da bi vse to v resnici zorelo v nekaj razveseljivega in osrečujočega za nas same in obenem razveseljivega in bogatega za tiste, s katerimi se bomo v življenju srečevali.
Gotovo je prvi šolski dan vedno nekaj posebnega v tem smislu, da po eni strani nosimo v sebi počitniško utrujenost in počitniška doživetja, obenem pa nas napolnjuje nek prijeten nemir pričakovanja vsega tistega, kar nas bo oblikovalo v letu, ki je pred nami. Imenitna je misel, ki ste jo izbrali za moto letošnjega leta »Zaklad imamo v lončenih posodah« in moram reči, da sem en dober teden to misel nosil s sabo in je spremljala moje korake, moja razmišljanja in oblikovala tudi ta trenutek, ki ga bom delil z vami. Zakaj je ta misel tako imenitna? Zato, ker redkokdaj zares pride v zavest, kaj to pomeni. Pravzaprav nas ta misel vrača na sam začetek, na stvarjenje. Ko je Bog izgovarjal svoj bodi in je nastalo vse, kar je nastalega, kakor pravi Sveto pismo. In tega bodi Bog ne izgovarja samo na začetku stvarjenja, on ga izgovarja vedno.
Nad vsakim izmed nas je Bog izgovoril svoj bodi in smo začeli živeti. In se je v tistem trenutku zgodil čudež, nedojemljiv, nerazumljiv in hkrati neizmerno lep in velik. Čudež tebe. Ko je Bog iz gline, iz snovi oblikoval tvoje telo in ko je Bog istočasno vate vdihnil oživljajočega duha, ko te je ustvaril po svoji podobi in podobnosti, in ko si postal zanj tako zelo dragocen, kakor smo slišali v prvem berilu iz 8. psalma, le malo nižjega od angela. Ali vi to veste, da je vsak izmed vas malo nižji od angela zaradi Božje odločitve. Včasih se zdi, da je glina nek cenen material, ampak ljudje, mi smo Božja glina. To ni kakršnakoli glina, to glino je Bog vzel v roke, Bog jo je oblikoval, Bog je iz te gline ustvaril tebe in zato je vsak izmed nas za to glino odgovoren, za vse snovno v našem telesu je vsak izmed nas odgovoren, zase in za druge. Ker smo Božja glina, oblikovana z ljubeznijo in nosimo v sebi ta pečat božjih prstov. Potem pa pride zaklad.
Kaj je pravzaprav zaklad, ki je shranjen v to lončeno posodo mojega telesa? Zelo lepo pove apostol Pavel, ko pravi iz teme bo zasvetila Luč in ta Luč je zasijala v naših srcih, da bi spoznali Božje veličastvo na obličju Jezusa Kristusa. To je zaklad v lončenih posodah. Spoznanje Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa. Da Kristusa spoznati kot Boga, ni preprosto. Rojaki so ga poznali, seveda so ga poznali, ampak ne kot Božjega sina, oni so ga poznali kot Jožefovega in kot Marijinega sina, poznali so vso njegovo žlahto. Kaj se bo ta delal Boga? In so ga odvedli na rob mesta in ga ubili v svojih srcih. Četudi ga niso ubili v njegovem telesu.
Spoznati v Luči, ki jo je Bog položil vate, Kristusov obraz najprej v samem sebi. Ali si kdaj, ko si se ozrl sam vase, ali si kdaj, ko si morda pozorneje pogledal v ogledalo, uzrl Kristusov obraz? Bojim se, da ne, da smo uzrli tisto, po čemer nam je všeč ta naša glina ali pa tisto, po čemer nam ta naša glina ni všeč? Nismo pa uzrli Kristusovega obraza. Kako zelo mora zažareti ta Božja luč, da more v nas zažareti Kristusov obraz, v mojem srcu, mojem življenju, v mojem delovanju. Kako močna mora biti ta Luč, da vidimo ta Kristusov obraz v svojih sošolcih, svojih sošolkah, pa še bolj mora zažareti, da jo vidimo v svojih profesorjih, ki nam gredo včasih na živce. Pa vendar Pavel pravi, da imamo zaklad v lončenih posodah in ne ostanimo zgolj glina, naj ta Luč deluje v nas, naj sveti v nas, da bomo Kristusa v resnici spoznavali in se ga veselili v sebi in v vseh ljudeh okoli sebe. Kakšno poslanstvo, dragi moji, za to leto, ki je pred nami?! Ne samo matematika, fizika, filozofija, latinščina, odlične stvari, ampak, ko pa v tisti Božji luči v tvojem srcu zažari Kristusov obraz, je pa to nad vsemi znanostmi. Ker je to ljubezen.
Jeremija pravi, da ko lončar, ki oblikuje glino, pa se mu pod njegovimi prsti sfiži, jo preoblikuje v nekaj drugega. Poglejte, naš dragi Bog pa ne zavrže gline, ampak to glino vzame v roke in ji skuša vrniti tisto lepoto, v kateri jo je ustvaril, jo povabi, naj se odpre svetlobi, naj se odpre Luči. Naš Bog v to glino utelesi svojega sina, da bi mi začeli ceniti sami sebe in ljudi okoli nas. In ta Kristus prihaja kot Luč, tista Luč, ki mora zasvetiti v vsakem izmed nas zato, da bi videli in da bi videli prav. In zato, dragi prijatelji, dragi bratje in sestre, se zadržujte ob tem motu letošnjega leta in odkrivajte zaklade, ki so skriti v tej glinenosti, in življenje bo postalo lepo, bogato, četudi ne nezahtevno in ga bo lepo živeti, čeprav ne vedno lahko živeti. In ob letu osorej, ko boste že pridelek tega šolskega leta, boste videli, kako zelo se je napolnila kašča tvojega srca z lepim, dobrim, plemenitim, z Bogom samim. Amen."
