Mir, sončni zahod | (foto: Unsplash)
Kako močno ga pogrešam…
Oddaje Marjana Debevec
Ena največjih bolečin za starša je, če si njegov otrok sam vzame življenje. A tudi pred tem neskončnim trpljenjem si na Radiu Ognjišče ne zatiskamo oči. V Večeru za zakonce in družine smo znova odprli to krvavečo rano. V prvem delu oddaje je z nami svojo zgodbo podelila gostja Andreja.
»Jan je bil moj drugi otrok. S sestro sta le dve leti narazen. Želela sem, da bosta skupaj rasla. Pot v vrtec in kasneje šolo mu je utirala starejša sestra. Potem pa sta bila hitro enakovredna, včasih tekmovalna, vedno pa zaveznika. Velikokrat sta skupaj kaj ušpičila. Marsikatero dogodivščino, največkrat smešno, mi je hčerka šele po Janovi smrti odkrila.
Otroštvo in mladost sta potekala brez večjih pretresov. Bil je razigran in vesel otrok, čustven, vendar močan. Igral je harmoniko, rad je imel nogomet, smučanje, vožnjo z motorjem, ples,najraje pa igrice na računalniku. Učil se je lahko, res da včasih iz sošolkinih zvezkov in zadnje dni. Bil je spreten voznik in naredil izpite za motor, avto in čoln, vse v prvo.
Tudi kasneje na fakulteti za izpite ni potreboval veliko časa. Je pa rad odlašal stvari in tako šele pri 25 letih pisal diplomo. Bila sem vesela njegovih uspehov in vedno ponosna. Najbrž bi ga morala večkrat pohvaliti. Živel je polno, široko se je dotaknil sveta, rad se je družil s prijatelji, ljubil je in bil je ljubljen.«
Težko opišem to grozo
»Moj sin je naredil samomor pred skoraj osmini leti, star 25 let. Našla sva ga z možem. Mož ga je oživljal do prihoda pomoči, zaman. Grozo, ki sem jo takrat občutila, težko opišem. Če ne bi z možem imela še hčerke, naju najbrž ne bi bilo več. Svet se je ustavil.
Vprašanje zakaj in občutek krivde sta se pojavila kmalu po sinovi smrti. Kaj sem naredila narobe, česa nisem storila, kaj sem rekla, kako sem pogledala, ali je bila vzgoja pravilna.....
Premlevala sem in še vedno, razne skupne dogodke, pogovore z njim, pripombe, načrtovanja prihodnosti.«
Kako da nisem opazila njegove stiske?
»Nekaj dni pred njegovo smrtjo sva bila na skupni poti in v avtomobilu sva se pogovarjala o dokončanju diplome, o stanovanju, ki se je urejalo zanj in njegovo dekle, o možnostih za službo.
Kako, da nisem opazila, da je v stiski ali preobremenjen. Veselo sva se pogovarjala o prihodnosti. Ne vem, ali je bil njegov samomor posledica daljšega procesa, ki ga nisem zaznala ali morda trenutek temine. Ko je naredil samomor je bil pod vplivom alkohola.«
»Kmalu po njegovem odhodu sem iz vseh virov iskala njegove fotografije, videe, da ne bi izgubila še tega. Pregledovala zgodovino na računalnikih, iskala karkoli, da bi dobila odgovore zakaj. Težko se soočam s tem, da odgovora nimam. Ljubezen do Jana ostaja in močno ga pogrešam.«
Še vedno slišim njegove korake
»Na začetku sem žalost premagovala z dolgimi sprehodi, sama, ali z možem. Najraje v tujih krajih, kjer nisem poznala nikogar. Ne vem, mogoče občutek stigme, ali pa preprosto želja po samoti. Bežala sem v delo, veliko brala, iskala odgovore tudi v strokovni literaturi, iskala zgodbe podobne moji.
V veliko podporo sta mi sestri in prijateljice. Hvala jim. Tiščanje v prsih je vztrajalo kar nekaj let. Sedaj je bolje. Intenzivnost bolečine počasi bledi. Kdaj se zalotim, da pomislim, da Jan prihaja domov, slišim njegove korake, predstavljam si ga, potem pa si rečem, nehaj, saj veš.
Še vedno je ob lepih dogodkih, kot sta bila rojstvo dveh vnukov, ena praznina, ena senca, ki ne dovoli sreče. Sem pa neizmerno hvaležna za to, da sta v našo družino prišli dve novi dušici, ki življenju dajeta zopet en nov smisel.«
Podelila svojo bolečino v varnem okolju
»Za trimesečno srečanje za žalujoče starše, ki so izgubili otroka zaradi samomora me je seznanila sestra. Pod vodstvom patra Ivana Platovnjaka smo na 6 srečanjih v varnem okolju delili svojo zgodbo o izgubi. Dobro pripravljena navodila za vsako srečanje so bila dobrodošla. Včasih se je bilo težko znova vračati v preteklost. Podoživljanje.
Potem smo na srečanju obujali spomine na naše drage pokojne otroke in na proces žalovanja. S strani udeležencev srečanja je velo razumevanje in sočutje. Vsak je opisoval svojo bolečino, včasih je težko ubesediti čutenja. V tem okolju je bilo laže, saj sem vedela, da me razumejo, četudi nisem dokončala misli. Pomaga mi, če govorim o Janu. Hvala vsem v skupini, da ste me poslušali in delili svojo zgodbo. Najlepše se zahvaljujem patru Platovnjaku za strokovno vodenje in sočutne besede tolažbe.
Zgodbo delim zato, da bi mogoče, kdo, ki je v stiski, poiskal pomoč in ne bi pomislil na končanje življenja. Da ne bi mislil, češ, lažje jim bo brez mene, v napoto sem, v ničemer ni smisla.«
