Tedni duhovnosti v Stražišču, poleg mladih še duhovnika Primož Erjavec in Tomaž Kodrič | (foto: osebni arhiv)
Brez te skupnosti bi ostal brez kisika
Utrip Cerkve v Sloveniji Rok Mihevc
Gibanje Pot že več kot šest desetletjij povezuje mlade, družine in duhovnike, ki iščejo globlji odnos s Kristusom in pristno skupnost v Cerkvi. V pogovoru z duhovnikom Tomažem Kodričem smo se dotaknili njegovih začetkov, pomena gibanja za slovenski prostor ter izzivov, s katerimi se soočajo mladi v današnjem času.
Kako ste povezani z Gibanjem Pot in katere so vaše najlepše osebne izkušnje?
Moje srečanje z gibanjem se je začelo s povabilom prijateljev na dneve zbranosti že v sedmem razredu. Sledilo je povabilo na teden duhovnosti v Stržišču. Tako se je začela moja pot v gibanju že pred 42 leti. Tudi s prijatelji duhovniki in prijatelji, s katerimi smo se spoznali na tednih. Dogajanje me je globoko zaznamovalo, lahko rečem, da je to v moji pubertetniških letih zelo pomagalo k osebni odločitvi za Kristusa in prav tako k osebni odločitvi pripadnosti skupnosti občestva Cerkve. Na kraj pameti mi ne pride, da tega ne bi danes delil naprej in bil skupaj na poti z drugimi iskalci v današnjem času.
Na kraj pameti mi ne pride, da tega ne bi danes delil naprej in bil skupaj na poti z drugimi iskalci v današnjem času.
Kako ste zdaj povezani z gibanjem?
Sem del te skupnosti in ji z veseljem pripadam, se počutim kot tisti, ki bi brez te skupnosti ostal brez pomembnega duhovnega temelja, brez kisika. Znotraj poti Gibanja Pot nadaljujem tisto, kar mi je bilo dano, kar sem sam prejel kot dijak in študent. Spoznanja želim deliti naprej kot duhovnik in tudi znotraj same skupnosti sem povezan s skupnostjo duhovnikov, s katero se srečujemo vsak mesec, poglabljamo svojo vero, pripadnost Kristusu in Cerkvi, se pripravljamo na tedne duhovnosti in vse tisto, kar med letom skušamo delati oz. živeti. Želim biti duhovnik, ki z veseljem živi pripadnost skupnosti Cerkve, pripadnosti Jezusu Kristusu, ki me je poklical in tukaj vidim način, kjer to lahko uresničujem.
Osvetliva osnovno poslanstvo gibanja ...
Poslanstvo se je začelo s prepoznavanjem znamenj časa, ki jih je napovedal 2. Vatikanski koncil in tukaj smo lahko hvaležni duhovniku Vinku Kobalu in skupnosti duhovnikov, ki se je ob njem zbirala, ker so prepoznali znamenja časa in dogajanje poskušali prevesti v naš čas oz. v naš prostor. Kajti Vinko Kobal se je takrat srečal z različnimi gibanji, ki so tedaj v Cerkvi dobila zagon, recimo srečal se je z Marijino legijo, ki je na Irskem poskušala vzgajati krščanske laike, srečal se je tudi z Marijinim delom, najbolj pa sta ga zaznamovali srečanji z italijanskim gibanjem Comunione e Liberazione in poljskim gibanjem Luč in življenje. V teh dveh duhovnostih je poskušal najti pot, ki bo zaznamovana oz. lastna slovenskemu okolju. Tako je iz tega zraslo Gibanje Pot in tej duhovnosti dal značilnost slovenskega prostora.
Koliko ljudi je povezanih s tem gibanjem?
Natančne statistike nimamo, ker ena od značilnosti gibanja je zavestna odločitev, da se ne bomo šli velikega preštevanja. Lahko pa rečem, da se je v tisti zlati dobi tednov duhovnosti, ko ni bilo kakšne druge ponudbe v Sloveniji, na tednih v Stržišču vsak teden zbralo 120 ljudi, torej v enem poletju tudi čez 800 in tako pomembno zaznamovalo prostor življenja Cerkve v Sloveniji in tudi celotne družbe. V zadnjih letih, ko je ta ponudba bistveno večja, se poletnih tednov udeležuje med 100 in 150 mladih, potem imamo tudi dva družinska vikenda, kamor pride do 100 udeležencev. Letos smo ponovno začeli z dnevi zbranosti za 7. in 8. razred, bil je lep odziv. Predvsem me je nagovarjalo, da so mnogi starši rekli, da so to pogrešali in se zahvalili, da smo odgovorili na to njihovo iskanje. V Stržišču potekajo tudi dnevi zbranosti, ki so na poti priprave na zakon.
Kako bi ocenili pomen gibanja za današnji čas, kako se je spremenil odnos mladih do vrednot, ki jih gibanje zagovarja?
Mladi so bili in so tudi danes veliki iskalci. Prav ta pristnost življenja odnosa s Kristusom, ki ga skušamo živeti duhovniki sami, pa tudi v enem tednu duhovnosti, potem tudi pristnost veselja v skupnosti Cerkvi, da daje odgovor mladim tudi danes. Vsaj tiste, ki jih mi srečujemo v teh tednih, lahko rečemo, da velika večina išče, kako bi odnos s Kristusom res živeli z veseljem in prinašali upanje tako sebi kot svojim družinam, prijateljem, družbi. To je bila in je rdeča nit, ki je vedno aktualna, torej živeti odnos s Kristusom v občestvu Cerkve. Seveda je potrebno iskati tudi odgovore na konkreten trenutek, na njihova trenutna iskanja in vprašanja in to tudi v vsakem tednu duhovnosti dajemo na razpolago, da lahko sprašujejo, da smo pripravljeni odgovarjati, da smo na razpolago za osebne odgovore in skozi ta iskanja bi lahko rekel, da je mlad človek danes prav tako velik iskalec kot je bil nekaj let nazaj.
