Hillary kot Zoran, le rezultat je bil drugačen

| 16.11.2016, 14:25 Jože Bartolj

Najprej naj povem, da mi še na misel ne pride, da bi kateremu koli volilnemu rezultatu pripisoval božanske atribute in Boga vpletal v nekaj, kar je brez ostanka stvar ljudi. Že zdaj obljubim, da tega ne bom naredil niti takrat, ko in če bo prišlo do temeljite zamenjave oblasti v Sloveniji. Celo izvolitvi papeža, ki je stvar sto dvajsetih ljudi, glede na zgodovinske izkušnje niti pod razno ne nameravam pripisovati kakršnekoli nadčloveške razsežnosti.

Navsezadnje se je vsaj ena izvolitev, ki se je celo formalno sklicevala na poseg Svetega Duha, izkazala za strel v prazno.

Še vedno “false friend”

Tudi po potresnem 8. novembru mi sočasno ne prihaja na misel ločitev od dolgoletnega prepričanja, da je tip politika, kot je Donald Trump, “false friend”, “lažni prijatelj” resnične na krščanskem izročilu utemeljene konservativnosti. Nič manj seveda “false friends” niso Norbert Hofer, Marine Le Pen, Frauke Petry in žal tudi Viktor Orban. Seveda je tak “false friend” še bistveno bolj od drugih Vladimir Putin. Kajti kljub drugačnemu videzu je izhodišče vseh teh fantov in deklet s Trumpom vred v pogledih, ki so do krščanstva brezbrižni, v Putinovem in še kakšnem primeru pa celo izrazito sovražni do vsakega religioznega čustvovanja. Zato me zares utruja in me spravlja skoraj v obup vse to (iskreno) veseljačenje dobrih kristjanov nad njihovimi epskimi podvigi. Če se še tako trudim, si ne morem kaj, da ne bi ob njem pomislil na klavrne figure raznih kardinalov Bertramov ali nadškofov Justinijanov ali navsezadnje škofov Grmičev in sedanjega patriarha Kirila, ki so vsak zase in v dolgoročno sramoto samim sebi in svojim občestvom mislili ali mislijo, da je “false friend” njihovega časa in prostora že izzval prihod Božjega kraljestva tukaj in zdaj.

Neverjetna aroganca

A četudi nisem samo prepričan, da Trump nima ničesar skupnega s pravo konservativnostjo, temveč se še vedno povsem pridružujem mnenju Urija Avnerija, da je tveganje, nastalo z njegovo izvolitvijo, enostavno preveliko, se po drugi strani ne zmorem načuditi neverjetni aroganci Demokratske stranke in njene predsedniške kandidatke, ki ji pripisujem poglavitno zaslugo za Trumpov nesluteni uspeh.

Da so si demokrati pustili vsiliti kandidaturo ene najbolj obrabljenih političark, in to v času, ko je vse vpilo po spremembah, je svojevrsten paradoks. Samo dolge mesece trajajoče ukvarjanje z neumnostjo republikancev, ker so dovolili nominacijo političnega analfabeta, je preprečilo spraševanje o tem, kako je mogoče, da je mlademu, karizmatičnemu kandidatu iz vrst vidne manjšine lahko sledila oseba, ki jo je isti človek pred osmimi leti že porazil kljub vsaj spočetka podobno naoljenemu odporu strankarske mašinerije. Njen edini adut, na katerega je na koncu patetično zaigrala celo v govoru, s katerim je priznala poraz, je bil njen spol. A ta ob vsej njeni iztrošenosti pač ni mogel prevesiti tehtnice.

Zdi se, da bo moral biti prvi nauk volilne katastrofe Hillary Clinton podoben tistemu po Nixonovi zmagi in bojevitih primarnih volitvah leta 1968, med katerimi je vodilni kandidat demokrat celo izgubil življenje. Odpovedati se bo treba prevelikemu vplivu superdelegatov. Enodušna podpora tako rekoč vseh demokratskih funkcionarjev od zadnjega poslanca do najvplivnejšega senatorja je namreč nekdanjo državno sekretarko že v začetku opremila s tolikšno prednostjo, da se je najbrž marsikateri volivec odrekel neobetavnemu glasovanju za Sandersa. Res pa je, da v sistemu s tako veliko težo funkcionarjev niti Trump verjetno ne bi bil republikanski kandidat.

Luknja v zidu

Seveda je razumljivo, zakaj je Clintonova tako zagrizeno vztrajala pri kandidaturi. Ni šlo samo za izpolnitev sanj politične karieristke, šlo je tudi za to, da je bil Trump praktično edini republikanec, ki bi ga Clintonova lahko porazila. In obratno: Clintonova je bila verjetno edina demokratka, ki bi jo lahko premagal Trump. Prepričani smo bili, da se bo zgodilo prvo, se je pa drugo.

Pogrom nad poklicnimi raziskovalci javnega mnenja je zaradi tega upravičen. Vendar jim je sočasno treba priznati, da so vsaj dve stvari vseskozi pravilno zaznavali. Prvič, Sanders bi imel na splošnih volitvah veliko več možnosti od Clintonove. Drugič, strahotna nepriljubljenost nekdanje državne sekretarke je bila vseskozi implicitno navzoča v tem, da niti takrat, ko so vsi najbolj vili roke nad Trumpom in se spraševali, kako bi še lahko izginil z volilnega lističa, da si republikanci ne bi nakopali preveč sramote, ni uspela zares pobegniti na varno razdaljo.

In prav v njeni nepriljubljenosti je bržkone razlog, da je Trumpu uspelo neverjetno, v navidezno betonsko demokratsko koalicijo iz premožnih izobraženih volivcev, manjšin in belega delavskega razreda je zvrtal luknjo ter se prerinil v zadnjo skupino. Zdaj ni nobena skrivnost, da je, kakor je to že čudno, slednja v obstoječi ponudbi in ob prekaljeni politični veteranki prav v njem prepoznala glasnika želenih sprememb. Tako je odpadlo tudi moje dolgoletno prepričanje, da zaradi ameriške demografije in betonske demokratske koalicije lahko sicer nastopi položaj, ko bo republikanski predsedniški kandidat osvojil največ dejansko oddanih glasov, a bo vsekakor izgubil v volilnem kolegiju. Sedaj je prišlo ravno do obrnjenega fenomena.

S tem v zvezi je tudi neverjeten bogatašev uspeh med katoliškimi volivci, na katerega je upravičeno opozoril Ivo Kerže. Če drži podatek, da je Trumpa volilo 52 odstotkov katoliških volivcev (Clintonovo pa le 45), gre za enega najvišjih odstotkov za republikanca med katoličani v zgodovini. V ključnih državah, kot sta bila Ohio ali Michigan, je razlika v tej verski skupini narasla na dvajset točk. To pa je v precejšnjem nasprotju z neuspešnim naskokom Clintonove na predsedniško nominacijo leta 2008, ko so ji prav v državah, kot sta Ohio ali Pensilvanija, tudi katoliške redovnice, ki so se drenjale na voliščih, pomagale podaljšati epski spopad z Barackom Obamo. Naj še enkrat povem, četudi ni potrebno: s kandidatom Sandersom luknje v demokratskem zidu ne bi moglo biti.

ZDA in Slovenija

In tu smo pri osupljivi podobnosti med ZDA in Slovenijo. Sploh v zadnjih dneh je marsikdo začel igrati na karto, češ, Hillary je res grozna, ne prinaša ničesar novega in sodi bolj v politični pokoj, a vseeno glasujte zanjo, ker je za njo vsa smetana in ker zagotavlja status quo. Če izgubi, bo preprosto kaos (kar se lahko sicer zgodi).

Podobno nesramno je vsa slovenska politična, gospodarska in v dobršni meri celo kulturna elita leta 2011 slovenskemu volilnemu telesu podtaknila kukavičje jajce v podobi ljubljanskega župana. Tudi takrat je bila mantra, res je, zavozili smo, res je, naš kandidat ima nad glavo vse polno hipotek, liberalec pa je samo zato, ker mi (ki sami ne vemo, ali je v besedi liberalec črka j ali je ni) pravimo, da je, toda kljub temu glasujte zanj. Da ohrani status quo, saj bo z Janšo izbruhnil kaos. Vplivni estradnik, ki ga kot umetnika zelo cenim, je še pred nekaj tedni prav s takšnimi argumenti zagovarjal svoje takratno romanje.

A tista skupina volivcev, ki jo je slavno vladanje na povojnem humusu vzgojenih elit najbolj odrinilo na rob, je tem istim elitam v Sloveniji verjela, v ZDA pa svojim, ki so ji ponujale Hillary Clinton, ni. Lahko, da bo zaradi tega bolela glava ves svet, toda aroganca vsaj ni bila nagrajena kot pri nas. In v tem je nekaj, sicer bolj slabe, utehe.

Več komentarjev na Casnik.si