Naš komentar: Bodi to, kar si!
Jure Sešek
Hvaležen sem za delo pri katerem lahko spoznavam nove ljudi, širim svoja obzorja in vidim, da svet ni le takšen, kot ga slika večina medijev, da vrednote, o katerih sem slišal in jih prek življenja starih staršev in staršev doživljal, niso le bližnja zgodovina, nekaj kar izumira. V soboto sem imel priložnost kramljati s svetovnim prvakom v motokrosu Timom Gajserjem in njegovim očetom, ki je tudi njegov trener. Pričevanje, ki so ga birmanci mariborske nadškofije spremljali odprtih ust!
S strani športnih zvezdnikov redko slišiš, da moraš za uspeh v svetu vrhunskega športnika "biti dober človek". Tim je med tisto, kar te pelje v svetovni vrh, na prvo mesto postavil prav to. Biti dober človek. Oče Bogo je prikimaval in razložil, da Bog vse vidi in vse ve, z dobrim poplača dobroto. V naši deželi je še vedno nenavadno, da javna oseba na javnem mestu govori o svojem odnosu do Boga, o molitvi, ki ga spremlja ves čas, o zaupanju Vanj, ki usmerja naše poti. Nenavadno, malo drzno, za mnoge celo neprimerno. Pri nas! Hkrati pa se navdušujemo nad najboljšimi nogometaši, ki ob prihodu na zelenico ali golu, ki ga dosežejo, pogledajo v nebo, se zahvalijo in naredijo znamenje križa. Tam zunaj, v Španiji, Južni Ameriki je to pač dovoljeno, razumljivo. Pri nas pa poteza zvezdnika, ki ob zmagi dvigne športno majico in pokaže napis "Jezus je pot" sproži pravo poplavo mnenj na raznih spletnih forumih. Predvsem negativnih.
Pa vendar imamo tudi mlade športne zvezde, ki se ne sramujejo povedati, da verujejo v Boga! Ja, prav s takimi besedami, ne s frazami v slogu: "Verjamem, da je nekaj nad nami!" Tim kljub naslovu svetovnega prvaka ostaja preprost fant, ki na prvi pogled deluje zelo mirno, morda celo nekoliko nesamozavestno. A samozavest gotovo hrani za zahtevne proge, tekme, ki odločajo in za tekmece, ki opazujejo vsak korak, vsak meter ali vratolomni skok svežega prvaka.
Pravi, da ga nekateri začenjajo oponašati tudi v osebni pripravi na tekmo. Vsakokrat se namreč s čelado nasloni na krmilo motorja, sklene roke in zmoli nekaj molitev, se pogovori z Bogom, mu zaupa zahvalo in izreče prošnjo. Zahvalil se je tudi takrat, ko so mu zaradi padca popokala vretenca v hrbtenici in, ko mu je zlomilo nekaj reber. "Zahvalil sem se, da ni bilo huje. Lahko bi bilo veliko hujše!" Oče spregovori o križu, ki nam je dan in ga mora vsak posameznik nositi sam. "Predvsem pa, otroci, nikoli ne obupajte nad življenjem. Nikoli! Bog ne daj, da bi kdaj pomislili na to, da bi si vzeli življenje! Bog ne daj! Sveto je, iz dneva v dan se morate truditi za dobro!", je dejal.
Več kot tisoč birmancev je odprtih ust strmelo v očeta in sina, ki sta pričevala o vztrajnosti, upanju, življenjski borbi, športnem zvezdništvu, ki te ne sme spremeniti, Bogu, ki te spremlja in hvaležnosti za dar vere. Vem, da je tak pogovor veliko več vreden, kot vse delavnice tega sveta o samozavesti in zaupanju vase. Čudovita ideja mariborskega škofa, da bi ob sebi zbral birmance in jim pokazal, da v življenju po veri niso sami, bo rodila sadove. Verjamem! Sam še danes razmišljam o povezanosti očeta in sina, o njunem življenju osebne vere, pogumu pričevalcev ... in se sprašujem zakaj je to pri nas še vedno taka redkost, tako nenavadno.
Spet ta moja večna jeza: duhovna popevka v angleščini, ki je lahko celo molitev, bo deležna predvajanja v vseh terminih, na vseh naših radijskih postajah ... Če jo le zapoje kaka zvezdnica, denimo! Slovenska pesem z omembo Boga, se bo zavrtela le pri nas, na Radiu Ognjišče, drugje bi bila deležna posmeha in začudenih pogledov. Preklinja lahko vsak mlad raper, iskreno omeniti Boga je nezaželeno. No, razen, če združiš oboje in ga preklinjaš!
Ko je pred tedni navdihujoči Nick Vujičić spregovoril mladim v Kopru, njegov govor o vrednotah življenja pa je prenašala nacionalna televizija, je na koncu, ko je v navdušenju nad življenjem govoril o tem, da je prav želeti si živeti, skoraj prišel do bistva, pa se je moral ustaviti! Dejal je: "Brez skrbi, ne bom kršil zakonov, ne bom začel moliti, držal se bom dogovora ... " Torej so mu odgovorni zabičali, naj v svojem nastopu ne moli, morda so ga prosili, naj ne omenja Boga. Zakaj? Česa se bojimo? Kakšnih navad se držimo? Vsi navdušeno ploskajo, se fotografirajo s pričevalci, ki jim je uspelo, hkrati pa ne želijo slišati glasne besede o Bogu, ki jim je pomagal. Česa se bojimo? Zakaj se ne znamo poslušati, ne znamo sodelovati? Nick nas uči: „Ne smemo biti generacija, ki se sovraži, ampak generacija, ki si med seboj pomaga uspeti!“ In sem jezen, razočaran, ker ni tako!
Tudi zaradi jeze nad to našo resničnostjo, sem vesel pričevalcev, kot sta Tim in Bogo Gajser. Vem, da bosta in sta o Bogu in molitvi govorila tudi na televiziji, celo v programu, ki ni verski. Si lahko mislite? Uredniki so bili morda klicani na zagovor, Gajserja bosta tudi! Ob koncu, tako, kot vsi. In verjamem, da bo Odgovorni pogledal v knjigo, se navdušeno zazrl v zapisano in ju nagradil.
Pa vas, mene, nas? Si upamo biti to, kar smo? V vseh okoljih? Ko je prilično ali neprilično, ko vemo, da nas bodo trepljali po rami in takrat, ko se nam zdi, da nas bodo grdo gledali? Vesel sem, da mladi dobivajo tudi vzore preko mladih zvezdnikov, ki si upajo biti to, kar so! "Ko so ga v šoli odrivali in se norčevali iz njega, ker je dejal, da veruje v Boga, sem mu rekel: Tim, nič zato. Bodi to kar si in ne pozabi Nanj, ki ti za moč pošilja tudi take preizkušnje!", je dejal Bogo Gajser! In res, toliko moči je prejel, da je danes "Tim Gajser, svetovni prvak!" Ne le v motokrosu, vam povem!
