Trupla

| 26.10.2016, 14:25 Jože Bartolj

Med tednom otroka in praznikom vseh svetih – državnim praznikom dnevom spomina na mrtve – je čas za razmislek o vprašanju življenja in smrti. Na misel mi prihaja tolikokrat ob obletnicah nesrečnih dogodkov ali vojn izrečen politični stavek: »Da se nikoli več ne bi kaj takega ponovilo«. Tudi v naših medsebojnih pogovorih ob soočenju s tragedijo običajno vzdihnemo: »Nikoli več take morije!

Pa se sploh zavedamo, kaj ta želja dejansko izraža? Mislim, da ne. Želja je namreč preplitka, ljudje se preprosto ne zavedamo, kaj pomeni, ne želeti si umorov, vojne, smrti. Za to, da lahko o tem resno razmišljaš, je potrebno védenje in vaja. Z neznanjem, nepoznavanjem, s cenzuro in z umanjkanjem tehnike razmišljanja in logičnega sklepanja je enostavno narediti vodljivo nerazmišljujočo maso ljudi, ki trzne na ponujeno medijsko vabo in slepo sledi mainstreamu ne glede na to, kaj ta sporoča.

Posledice cenzure

Z umikom uvajanja mladih v poglobljeno razmišljanje, v soočanje z bistvom stvari, se je ustvarilo ogromno sivo področje kvazi mišljenja, ki ne dopušča, da bi se človekov um lahko soočil z bistvom realnosti. Človekovemu umu preprosto ni dovoljeno – ker pač ni natreniran – spustiti se do bistva stvari. Pri razmišljanju o stvareh med življenjem in smrtjo bi namreč slej ko prej naletel na osnovno zagato – kdaj se začne življenje in kdo sem jaz, da smem odločati o življenju in smrti.

Primer, kako se gradijo stereotipi in dogme in kako zlahka se doseže »enoumje«, je lahko naslednji: V šoli smo generacije otrok poslušali, da izven meja Jugoslavije živi emigracija. To so bili pripadniki jugoslovanskih narodov, ki so po vojni zbežali iz države zaradi njihovega delovanja proti tej državi. Nekaj je tudi ekonomske emigracije, to so tisti, ki niso hoteli pomagati državi in so raje odšli na delo v tujino. Emigracija je državni sovražnik, zato se o njej ne govori. Biti pa moramo čuječi in državo varovati pred morebitnimi sovražnimi dejavnostmi te emigracije. Narodno osvobodilna vojna je Jugoslaviji in posledično Sloveniji prinesla tako veliko stopnjo demokracije, da je na njenih temeljih lahko nastala samostojna Slovenija. Brez tega boja v letih od 1941 do 1945 ne bi bilo sedaj Slovenije. Velike, krvavo izbojevane partizanske zmage so tako veličasten dosežek, da se o njih nikoli več ne sme analitično razmišljati, ampak je potrebno zaradi njihove neizpodbitne zasluge za narod ohraniti nedotaknjen spomin nanje. Nič se ne sme ponovno pretresti, kar je bilo enkrat dognano, tako mora tudi ostati.

Drugi primer: splav je civilizacijska norma, tako rekoč dogma. O njej se več ne govori, saj je dosežek, ki ga ne gre podcenjevati in razvrednotiti s konzervativnimi razmišljanji. Napredne (beri: liberalne) družbe se ne ozirajo nazaj in si ne dovolijo, da bi ponovno razmišljale o že doseženem.

Drugorazredne kosti in konzervativnost

Vsak dan bolj vidimo, koliko hrupa povzroči vsako podajanje mnenja, ki ni v skladu s tem, kar je že bilo dognano in uradno priznano. Kako je bilo izgovorjenih in napisanih veliko besed in groženj tistim, ki so končno začeli govoriti o tem, da med drugo svetovno vojno in še pozneje na slovenskih tleh le ni bilo vse tako kristalno čisto in neomadeževano. Kako perje frči vsakič, ko kdo vpraša, kdaj se začne človeško življenje. Kako se vedno za konzervativce označi vse, ki javno spregovorijo o vprašanju življenja in smrti. Kako je pogoj pri sklepanju političnih koalicijskih pogodb, da se ne bodo odpirale ideološke teme. Kajti največji civilizacijski dosežek je to, da smo nekaj deklarativno sprejeli in o tem ne bomo več razpravljali, ne glede na razvoj znanosti, ne glede na nova odkritja. Ni nam mar, če zadnja leta odkopljemo na tisoče trupel, ker je zgodovina pač že napisana in iz učbenikov neizpodbitno izhaja, da so bili zmagovalci druge svetovne vojne junaški partizani, vsi ostali pa sovražniki tako partizanskega gibanja kot Jugoslavije. Zato so »tiste kosti drugorazredna tema«, ker preprosto nimajo kaj iskati v že deklariranih »resnicah«. Ker pač ne spadajo v dogmo o junaštvu. Ker do njih niti nočemo imeti nobenega stališča. Ker se ne želimo ponovno ukvarjati s tem, kaj je prav in kaj ne, kdo so bili zmagovalci in kdo poraženci, kaj je bil razlog in vzgib za posamezno dejanje. Ker bi to vzelo preveč moči, časa, predvsem pa tudi kakšen nezaslužen finančni prispevek komu, ki bi mu bilo dokazano neetično ravnanje.

Splav kot civilizacijski dosežek

Tudi pri vprašanju splava naletimo na enake argumente. Ta civilizacijski dosežek je postal očitno edini pogoj za to, da se ženska čuti emancipirano. Ker očitno le s svojim telesom lahko počne, kar hoče. Feministična gibanja so zbanalizirala zaščito ženske na raven, da samo o svojem telesu lahko odloča. O vsem ostalem še vedno odločajo moški. No, v tej luči tudi o ženskem telesu odločajo moški, a tega feministke žal ne vidijo. Dostojanstvo ženskega telesa se namreč ščiti z nedotakljivostjo ženskega telesa in s spoštovanjem ženske na splošno, ne le njene maternice. Če bi feministke (ta izraz je zadnje čase pravzaprav bolj malo uporabljan, verjetno je postal preveč kontaminiran in že diši po konzervatizmu) toliko sredstev, kot jih namenjajo za ohranitev pravice do splava, namenile za ohranjanje družine, za poučevanje in vzgojo na področju varne spolnosti, za spoštovanje pravic, za preventivne centre, za vzpostavitev služb za pomoč ženskam, za obvezno svetovanje vsem, ki se znajdejo pred odločitvijo za splav – bi bilo dostojanstvo žensk gotovo na višji ravni. S poskusom postati enake moškim se jim je namreč zgodilo ravno obratno – ženske so po tej percepciji še nižje, saj je njihov edini varovani element pravica, da naredijo splav.

In ko razmišljamo o življenju in smrti – vsak, ki si bo dovolil vsaj malo notranjega miru in se bo odkrito soočil s svojimi mislimi, bo prišel do spoznanja, da se ob misli na ubijanje ne razveseli (govorim o duševno zdravih ljudeh). Vsak, ki si na ultrazvoku ogleda otroka v maternici, ve, da je to otrok in ne »kar nekaj«, kar lahko kirurško odstranim. Še celo več, vsaka ženska, ki zanosi, intuitivno ve, da je noseča. Če se seveda pozna. Če si prisluhne. Če pusti, da deluje na vseh ravneh – na fizični, duhovni in duševni. Če se poglobi vase. In prav v tem je srčika problema. Žensko dostojanstvo raste z njeno samozavestjo, zanjo pa je pogoj poznavanje sebe. Zato so tudi posledice splava neizbežne za vsako žensko, ki umori svojega otroka. Žensko ob zanositvi nezavedno in tudi nekontrolirano preplavijo najprej čustva vesele vznemirjenosti. Šele za njimi se v primeru nezaželene ali nenačrtovane nosečnosti pojavijo negativna čustva in skrbi. Žensko telo je preprosto narejeno za materinstvo. Zato do sedaj še nikomur ni uspelo dokazati nasprotnega, da novo nastajajoče življenje v materinem telesu ni človek. Evolucije se ne da prelisičiti, feministična revolucija je to bitko že v naprej izgubila.

Narodova katarza

Zato se bodo tragedije narodov in bolečina posameznika ponavljale. Dokler vsak človek pri sebi ne bo intimno ponotranjil in živel spoštovanja in varovanja človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, ne moremo verjeti v iskrenost izrečenih želja o tem, da si nikoli več ne želimo vojne in umorov. Vojno in umor zakrivi človek.

Hodimo med trupli in po truplih. Nihče noče prevzeti odgovornosti zanje. Ne morilci ljudi, ki jih izkopavamo iz slovenske zemlje, ne morilci nerojenih otrok, za katere niti ne vemo, kam so jih odvrgli. To niso enostavne zadeve. To niso drugorazredne teme. To je naše izhodišče, to je naš razlog, zakaj smo tu, kjer smo, in zakaj se ne moremo spraviti. Zakaj se med sabo sovražimo in nikakor ne moremo s te mrtve točke narediti koraka naprej. Ker se ne soočimo s posledicami svojih dejanj, ker ta narod še ni doživel svoje katarze. Ker še nihče v imenu zmagovalcev ni izrekel besedice: »Oprostite« svojcem žrtev povojnih pomorov. Ker je tudi umetno vzdrževano stanje vseenosti, da bi ne odgovarjali za storjene zločine in da bi se ne bilo treba soočiti s posledicami lastnih odločitev.

Več komentarjev na Casnik.si