Pozabljena privatizacija

Komentarji | 20.10.2016, 12:26 Jože Bartolj

V Sloveniji smo že navajeni, da pozabljamo. Pozabljamo kaj se je dogajalo v naši daljni in ne tako daljni preteklosti, od volitev do volitev pozabljamo obljube politikov, verjetno poskušamo pozabiti vse svoje napake, ki nas bremenijo tudi v sedanjosti. Tako smo v svoji vnemi pozabljivosti, pozabili tudi na reforme, o katerih smo svoj čas zaradi krize, v katero smo zašli tudi in predvsem po lastni neumnosti, veliko govorili.

Danes, v času minimalne gospodarske rasti, smo hitro pozabili na vse vzroke, ki so nas do leta 2008 pripeljali v hudo finančno in gospodarsko krizo. Pozabili smo na vzroke in na reforme sistema, ki bi nas končno popeljale v državo človekovih in ekonomskih svoboščin, v neko normalnejšo družbo, kjer bi lahko kot posamezniki sami odločali o svoji prihodnosti, kjer bi resnično bila uveljavljena svobodna gospodarska pobuda, kjer vsi državljani ne bi morali solidarno plačevati grehov kolektivistično usmerjenih politikov in njihovih zakulisnih botrov.

Pozabili smo tudi na privatizacijo

Slovenija pred letom 1990 kot socialistična republika ni občutila represije totalitarnega režima (saj je bil le-ta bolj prikrit in zahrbten) ter njegovega centralnega planiranja v tolikšni meri kot preostale države srednje, jugovzhodne Evrope in Baltika. Le-te so ob demokratični spremembi režima trdno odločene stopile na pot tranzicije iz totalitarnega režima, kjer ni bilo niti človekovih niti ekonomskih svoboščin. Korenite reforme so v zadnjih 25-ih letih te države popeljale po poti gospodarske rasti in navkljub težjim začetnim pogojem in vmesne finančne in gospodarske krize Slovenijo že dohitevajo in prehitevajo. Slovenija se, nasprotno, korenitih reform ni lotila in je na svoji gradualistični tranzicijski poti praktično že izgubila vso svojo prednost. Več kot očitno je ostala na pol poti, tranzicija pa še danes ni zaključena.

Eden ključnih dejavnikov, ki je prav tako ostal na pol poti, je obseg države v širšem smislu, ne samo kot državni aparat ampak tudi kot neposredno ali posredno državno lastništvo gospodarskih družb ter preplet vseh javnih podjetij in agencij. Država na ta način izriva zasebno gospodarsko pobudo in investicije, kar znižuje potencialni BDP oz. gospodarsko rast, saj je javni sektor manj učinkovit.

Razloge za to lahko iščemo v značilnem slovenskem pristopu k tranziciji – spremembe uvajamo samo delno in ne celovito. Tudi zadnji »mini davčni reformi« težko rečemo reforma. Še danes nismo popolnoma uspeli uveljaviti prosto-tržnega sistema, še več, v državi se v zadnjih letih krepijo socialistične pobude, ki (ponovno) promovirajo socialistični sistem in uvajajo centralno-plansko gospodarstvo. Tuje investicije dejansko niso zaželene, prav tako ne zasebne investicije, četudi slovenske. S strani (para)državnih podjetij, agencij, zavodov … prihaja do oviranja in omejevanja konkurence (šolstvo, zdravstvo, telekomunikacije …)

Zaradi obširnega državnega lastništva obstaja možnost izkoriščanja državnega premoženja s strani zasebnih interesov. Ti interesi so tako močni, da v resnici ovirajo vsako spremembo v smeri privatizacije, transparentnosti, prosto-tržnega sistema, ki bi onemogočili omenjeno izkoriščanje.

Privatizacija kot pogoj za napredek

Bolj kot kdajkoli potrebujemo transparentno privatizacijo, ki mora biti odprta tudi za tuji kapital. Privatizacija je eden ključnih pogojev, da se zmanjša moč zakulisnih interesov preko državnega premoženja oz. lastništva v gospodarskih družbah, ki v trenutnem sistemu le izkoriščajo državo za svoje zasebne interese.

Predvsem pa naj se država ukvarja le z zagotavljanjem institucionalnega okvira in spoštovanjem pravil. Gospodarsko pobudo pa naj prepusti učinkovitejšemu zasebnemu kapitalu.

Več komentarjev na Casnik.si