Lahko se zgodi tudi tebi...

Naš pogled | 11.10.2016, 16:00 Blaž Lesnik

Slogan, da se lahko zgodi vsakomur izmed nas, smo včeraj v povezavi z begunci in duševno bolnimi večkrat slišali. Seveda, človeku se lahko v življenju zgodi marsikaj, a trendi prav tema dvema skupinama napovedujejo pospešeno rast. Pri tem je zanimivo, da smo se o migracijah, ki da bodo vse pomembnejše oblikovalke svetovnega dogajanja, učili že v srednji šoli. A kot je znano, je migrantski val Evropo v zadnjem letu in pol ujel popolnoma nepripravljeno. Kot da bi se nam to res ne bi moglo (ali smelo) zgoditi.

V podobno zanko se lahko ujame vsak posameznik v osebnem življenju. Glede na trend rasti duševnih obolenj bo kmalu imel težave v duševnem zdravju vsak tretji Slovenec. Takšnih in drugačnih strokovnjakov (žal to področje pri nas še vedno ni sistemsko urejeno), ki svetujejo vsevprek o tem, kako ohraniti ali pa ponovno pridobiti tisto, kar smo v stresnem vsakdanjiku izgubili, je vsak dan več.

Človek torej danes zna zelo dobro prepoznati problem in zanj poiskati tudi ustrezno rešitev, a žal prevečkrat vse ostane v obliki točk, paragrafov ali ciljev – na papirju. Dan po godu zavetnika varstva okolja Sv. Frančiška Asiškega je bil dosežen prag za uveljavitev pariškega podnebnega sporazuma. Po mnogih vzponih od Deklaracije o okolju in razvoju, sprejete v Riu leta 1992 in še številčnejših padcev, vključno s kjotskim protokolom in pravno nezavezujočimi »seznami želja« številnih podnebnih pogajanj, svet končno dobiva podnebni sporazum, podpisan tudi s strani največjih onesnaževalk. Vidimo, da se trdo delo in vztrajni pritiski (ob naraščanju podnebnih, seveda, ki terjajo tudi vse večjo gospodarsko škodo), obrestujejo. A »historia magistra vitae est« ali drugače: papir prenese vse. Brez konkretnih korakov, ki bodo vse prej kot enostavni, se bo svet težko izognil katastrofi, še manj pa dosegel cilj omejitve izpustov na 1,5 oziroma 2^o C do konca stoletja. Na to opozarjajo mnogi, Svetovna banka je denimo s prstom pokazala na premog, saj se bodo morali načrti za gradnjo termoelektrarn precej upočasniti, in to predvsem v azijskih državah, kjer potrebe po električni energiji skokovito naraščajo. Podpisan pariški sporazum je, kljub temu, da gre za zadnji vlak, velik dosežek za ves svet, saj daje prepotrebno sporočilo: Mogoče je izstopiti iz okvirjev, mogče je, če stopimo skupaj.

Vse pogosteje je slišati, da je potrebno spremeniti svet. To je sicer stara krilatica in vemo, da se svet neprestano spreminja. A bržkone bo držalo, da stojimo na pragu novega celostnega vodenja svetovne in nacionalnih skupnosti. Okrožnica papeža Frančiška o tem spregovori zelo jasno: »Da bi vzniknile nove oblike napredka, moramo spremeniti splošni vzorec razvoja«. Papež govori o celostnem odzivu na naraščajoče globalno segrevanje, ki hkrati vključuje zmanjšanje onesnaževanja in razvoj držav ter revnih območij. Potrebni so: Večja odgovornost, močan čut za skupnost, posebna sposobnost presoje in velikodušna ustvarjalnost, srčna ljubezen do lastne dežele, do tega, kar zapuščamo otrokom in vnukom. Papež Benedikt XVI. pa je spregovoril celo o svetovni politični oblasti, ki je med drugim potrebna za vodenje gospodarstva, zagotavljanje zaščite okolja in za urejanje migracijskih tokov. Ti novi vzorci torej vključujejo nujno potrebno preseganje meja, dialog in povezovanje oz. sodelovanje. Ali kot je dejala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: misli globalno, deluj lokalno ne drži več. Danes je treba delovati tudi globalno.

Lahko se zgodi tudi tebi. Stavek, s katerim sem začel, naj služi še kot izhodišče za zaključek. Če ga vzamemo zares, nam pomaga vživeti se v različne okoliščine, spremeni našo zaznavo in odnos do stvari. In prebudi sočutje. Kar je ključno, pa ne zaradi jubilejnega leta usmiljenja, ki se bo sklenilo čez dober mesec dni. Pač pa zato, ker nas premakne iz majhnega sveta lastnega jaza k drugemu in obrne perspektivo k sočloveku. Pa naj bo to begunec – migrant, prebivalec državice v Tihem oceanu, ki jo bo v kratkem zalilo morje, še nerojeni otrok, čigar mati se odloča o tem, ali bi ga obdržala ali pa svojec po vojni pobitih nedolžnih žrtev totalitarnega divjanja, itd. Vemo, kaj je potrebno storiti za skupno dobro vseh in sočutje, ki si ga zasluži vsak, je prava pot.