Čas za družino je sveto in presveto

| 04.10.2016, 14:49 Mateja Feltrin Novljan

Ob tednu otroka bi rada skupaj z vami razmišljala prav o otrocih, njihovi in naši skupni prihodnosti. Večkrat se vprašam, kakšen svet jim ustvarjamo odrasli. Sama trdno verjamem, da tako dobrih možnosti, kot jih imajo danes naši otroci, jih vsaj na tem koščku sveta, kjer smo trenutno mi, še ni bilo.

Otroci se šolajo v dobrih šolah, vsi imajo dostop do izobrazbe. Tarnanja ob začetku šolskega leta, koliko stane naša šola, enostavno ne maram poslušati, ker vsi, ki imamo otroke, vemo, da se septembra začne novo šolsko leto. In če vsak mesec damo na stran dvajset evrov, nekam, kjer ostanejo nedotaknjeni, bomo z lahkoto začeli novo šolsko leto. Vprašanje je le, če smo pripravljeni kaj storiti, spremeniti stare slabe navade in kar naprej nekaj terjati od države.

Sicer pa se mi zdi, da imajo v zadnjem času več dela s šolo starši kot otroci. Kar zaskeli me, ko slišim kakšno mamico, ki reče: „Kaj imava danes za nalogo? Imava jutri tudi angleščino?“ To je način, ko se otrokom jemlje osnovna pravica, da bi lahko sprejemali odgovornosti, jih izpolnjevali in vzeli nase posledice, če jih ne bodo. Vsi starši si želimo, da bi otroke obvarovali pred vsem hudim, a tega žal ne moremo.

Sama sem nekaj lepih let preživela tudi v pedagoških vodah, bila sem mlada profesorica in prvič razredničarka. Sedaj, ko imam svoja otroka, sem se sama pri večkrat vprašala, ali bi staršem govorila isto, kot sem jim takrat in ko pridem do zaključka, ugotovim, da ja. Spomnim se mame, ki svojega sina ni mogla spraviti od računalnika in me je vprašala, kaj naj stori. Rekla sem ji: „Izklopite ga, saj ste vendar njegova mama.“

Otroci niso naši prijatelji, so več kot to, so mala bitja, za katere smo odgovorni, so nam zaupani in dani za to, da jih pripravimo na življenje. Mi jim moramo pomagati, da bodo zmogli tudi takrat, ko bo težko. Mogoče obstaja nekaj čisto preprostih trikov, ki jih učijo vztrajnosti in tega, da ne moremo vsega doseči takoj. Zagotovo je dobro, da se otrok ukvarja s športom, pa ni treba, da bo naslednji Peter Prevc, Jan Oblak ali Tim Gajser. Šport ga bo naučil, da se bo trudil in kljub tem doživljal poraze, zmage pa bodo še več vredne, saj bodo prigarane. Dobro je tudi, če se otrok ukvarja z glasbo, saj tudi tam spoznava, da je od škripanja strun do ubranega igranja dolga pot.

Ustavimo se še pri šoli, še en fenomen je v zadnjem času v porastu: starši, ki vse vedo. Že roditeljski sestanki so zanimivi, še bolj pa sveti staršev in šole. Kako bolj koristno bi bilo, če bi čas, ki ga porabijo na dolgih svetih, preživeli s svojimi otroki. Zdi se mi, da je družba na splošno postala nezaupljiva, nestrpna, če hočete. Veliko staršev živi v prepričanju, da učitelji njegovemu otroku delajo in želijo slabo. Tako kot veliko bolnih bolj verjamem alternativcem kot zdravnikom. A dejstvo je, da je večkrat težko sprejeti resnico, da ta tudi boli. Naši otroci so v šoli in drugih okoljih, kjer preživijo veliko časa, drugačni kot doma.

Želela bi si, da bi se starši ob tednu otroka zamisli in odločili za konkretne spremembe. Morali bi začeti živeti navznoter, ne navzven. Kaj mislimo s tem? Če ste na kakšnem od družbenih omrežij, potem ste velikokrat zasledili, kako mamice ali očetje svojim otrokom čestitajo za rojstni dan, objavijo spričevalo, pokažejo kaj je za kosilo, ga pohvalijo … Ob pogledu na lepe fotografije je tudi meni prijetno, a vedno so vprašam: Pa so to otroku povedali tudi ob skupni mizi, ga iskreno pohvalili, mu prisluhnili, ga povprašali o občutkih … Otroci so danes bolj kot kadarkoli fotografirani, za mnoge so pravi razstavni eksponat. A tako malokrat slišani in videni v svojih prigodah, zapletih in veselih zgodbah, ki jih tako radi pripovedujejo. Dokler jih seveda starši poslušamo. Zato je čas za družino sveto in presveto, območje, ki bi ga morali starši ustvariti in varovati.

Žal pa se mnogi, namesto da bi počistili pred svojim pragom, borijo s šolo, trenerji, glasbenimi, plesnimi učitelji .. z vsemi, ki delajo z njihovim otrokom, le s seboj ne. Ko gledam zdaj svoje vrstnike, poznam veliko zlomljenih duš, veliko odraslih, ki preživljajo kalvarijo zaradi težkega otroštva: od mladih deklet, ki jih je oče grobo pretepal, pa mu tega tisti, ki ga poznajo, tega ne bi sodili; do čustvenih zlorab, ko so matere uporabljale otroke, da so obračunavale z očeti, se mu skupaj posmehovali. V naših družinah je še preveč zlorabljenih otrok, v območju, ki bi moralo predstavljati varnost in toplino, doživljajo največja ponižanja in razvrednotenja. Prav v družini lahko človek dobi krila ali pa mu jih polomijo. Na novo ne zrastejo nikoli, brazgotin pa se tudi ne da prikriti.

Zato bi vse staršem položila na srce, da v tednu otroka naredijo konkreten načrt, kako bodo več kakovostnega časa preživeli s svojim otrokom. Pa brez selfijev, objav in lajkov … Poslušajte otroke, pojdite v naravo, čudite se njim in barvam jeseni, veselite se stvarstva, ki ga je prav današnji godovnjak sv. Frančišek Asiški tako občudoval.