VIDEO: Papež Frančišek v Azerbajdžanu: Poziv k miru v regiji

| 02.10.2016, 20:32

Papež Frančišek nedeljo preživlja v Azerbajdžanu. Majhno katoliško skupnost v Azerbajdžanu je dopoldne pri maši opogumil, naj gre naprej brez strahu. Pri kosilu pa se je srečal s salezijansko skupnostjo, ki upravlja apostolsko administraturo v tej državi. Popoldne je najprej odšel na vljudnostni obisk k predsedniku države, se poklonil padlim v vojni za neodvisnost iz leta 1918, nato pa nagovoril predstavnike oblasti.

Pri sveti maši poudarek na veri in služenju

Dopoldne je papež daroval sveto mašo v cerkvi posvečeni Mariji Brezmadežni. Evharističen daritve se je udeležilo približno štiristo ljudi, kar je deset odstotkov azerbajdžanskih katoličanov. V tej deželi namreč deluje samo ena katoliška župnija, posvečena Kristusu Odrešeniku. V Azerbajdžanu ni sedeža apostolske nunciature, temveč je za stik Svetim sedežem odgovoren apostolski prefekt, član salezijanske skupnosti.

Papež je majhni katoliški skupnosti v Azerbajdžanu v homiliji med sveto mašo spregovoril o veri, ki je Božji dar, za katerega je vedno treba prositi. „Vera pa mora pa biti nenehno negovana tudi z naše strani. Ni namreč neka čarobna moč, ki se spusti z neba in tudi ni dota, ki bi jo prejeli enkrat za vselej. Ni neka 'super sila', ki služi reševanju problemov življenja. Vera, ki bi služila zadovoljevanju naših potreb, bi bila sebična vera, popolnoma osredotočena na nas same. Vere torej ne smemo enačiti z dobrim počutjem, s tem da smo potolaženi v duhu, ker imamo v srcu nekaj miru,“ je dejal in vero primerjal z zlato nitjo, ki nas povezuje z Gospodom. Dejal je, da je vera čisto veselje, da smo z Bogom združeni.

Nato je spomnil na tesno povezanost med vero in služenjem. Njun odnos je pojasnil s podobo, ki je Azerbajdžanu zelo blizu, in sicer s tkanjem preproge. „Vaše preproge so prava umetniška dela in izvirajo iz starodavne zgodovine … Vsaka preproga, kakor dobro veste, je stkana iz podolžnih niti osnutka in iz votkovih niti. Le s takšno strukturo je celota dobro urejena in skladna. Podobno je s krščanskim življenjem. Vsak dan ga je treba potrpežljivo tkati in med seboj prepletati votek in osnutek: votek vere in osnovo služenja.“

V nadaljevanju je posvaril pred skušnjavama. „Mlačen človek za Boga in druge daruje le nekaj odstotkov svojega časa in svojega srca, ne da bi pri tem kdaj pretiraval, ampak je raje prizadeven v varčevanju. Njegovo življenje tako izgubi okus: postane kakor čaj, ki je bil prej res dober, a ga ohlajenega ni več mogoče piti.“ Druga skušnjava pa človeka zalezuje ob preveliki dejavnosti, da začenja razmišljati, kot da bi bil on gospodar in se trudi pridobiti si ugled, da postane „nekdo“, ki ima oblast. Jezus pa nas v evangeliju spominja, da „kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik“. Tako se gradi in krasi Cerkev, je dejal papež. Homilijo je sklenil z mislijo svete Terezije iz Kalkute: „Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje. Sad služenja pa je mir.“

„Pogum, naprej brez strahu!“

Po sveti maši se je papežu za njegov obisk iskreno zahvalil apostolski prefekt Vladimir Fekete. Ta dogodek doživlja kot veliko milost, saj je v Azerbajdžanu med devetimi milijoni prebivalcev, ki so večinoma islamske vere, štiri tisoč katoličanov. Njihovi predstavniki so v znak zahvale papežu izročili preprogo, na kateri je stkana podoba tamkajšnje cerkve, sveti oče pa jim je v zameno podaril kelih.

Po zahvalnem nagovoru apostolskega prefekta je papež Frančišek vsem zagotovil, da se je v evharistični daritvi Bogu zahvaljeval skupaj z njimi in za njih. Dejal je, da je vera tam, po letih preganjanj, obrodila čudovite sadove. Spomnil se je številnih pogumnih kristjanov, ki so zaupali v Boga in so zvesto vztrajali v preizkušnjah. Kakor je pred 14 leti dejal že sveti Janez Pavel II., je z apostolom Petrom ponovil tudi zdaj: „Čast vam, ki verujete!“

Svojo misel je nato papež povezal z Devico Marijo, ki jo v Azerbajdžanu častijo tudi drugi verni ljudje. V luči, ki žari iz Marijinega materinskega obličja, je vse kristjane in vsakega posebej spodbudil in želel opogumiti k veselemu pričevanju vere, upanja in ljubezni ter naročil, naj bodo povezani med seboj in s svojimi pastirji. Salezijanski družini, ki tam razvija mnoge dejavnosti in sestram misijonarkam ljubezni pa je naročil, naj navdušeno nadaljujejo svoje služenje vsem!

Po molitvi angelovega čaščenja in blagoslovu je prisrčno spontano še dodal: „Nekdo bi si lahko mislil: Papež zgublja toliko časa, prepotuje toliko kilometrov za obisk majhne skupnosti ... To je skupnost v obrobju. Vendar papež v tem posnema Svetega Duha. Tudi On se je z neba spustil v majhno skupnost na obrobju, ki je bila zbrana v dvorani zadnje večerje. Tisti skupnosti, ki se je v svojem strahu čutila ubogo in preganjano, je podaril pogum za oznanjevanje Jezusovega imena. In vrata tiste skupnosti v Jeruzalemu, ki so bila zaradi strahu in sramu zaprta, so se z močjo Svetega Duha odprla. Papež izgublja čas, kakor ga je takrat izgubljal Sveti Duh. Samo dve stvari sta potrebni: v tisti skupnosti je bila Mati. Tega nikoli ne pozabite! In v tisti skupnosti je bila ljubezen, medsebojna ljubezen, ki jo je Sveti Duh razlil v njih. Pogum torej! Naprej! Brez strahu!“ Topel prisrčen aplavz vseh zbranih je bil odgovor na to očetovsko spodbudo.

Nagovor oblastem

Papež v nagovoru ni konkretno omenil spornega območja med Azerbajdžanom in Armenijo – Gorskega Karabaha, je pa poudaril, da svet potrebuje kulturo miru, odprtost za dialog in zavedanje, da so pogajanja edina razumna rešitev. Mirovna pogajanja za Gorski Karabah potekajo pod vodstvom Minska. “Države morajo z modrostjo in pogumom nadaljevati pot, ki vodi k pravemu napredku in svobodi narodov, ter odpirati poti, ki imajo za cilj trajne dogovore in mir,” je poudaril papež in dodal: “Vabim vas, da poskušate vse, kar je v vaši moči, da dosežete sprejemljivo rešitev za stabilen mir v regiji.”

Po Frančiškovih besedah bi Kavkaz, vrata med Vzhodom in Zahodom, prek dialoga in pogajanj lahko postal tudi vrata, odprta v mir, in zgled za reševanje starih in novih konfliktov.

Azerbajdžan je postavil tudi za vzor sobivaja različnih religij, kar je še posebej pomembno v tem času, saj nam dokazuje, da je o lastnih idejah in življenjskih nazorih mogoče pričevati brez kršenja pravic osebam, ki imajo drugačna prepričanja in poglede.