Verniki ob škofih molili za nove duhovne poklice

Slovenija | 10.09.2016, 14:02 Marjana Debevec

Po vseh škofijah, razen v murskosoboški, je dopoldne potekal molitveni dan za nove duhovne poklice, svetost in stanovitnost poklicanih. Letošnje geslo je: V družini je usmiljenje doma. Srečanja so bila na Brezjah, Ptujski Gori, Sveti Gori pri Gorici, Zaplazu in v Petrovčah. Povsod so svete maše darovali škofje oziroma nadškofa.

Na Ptujski gori so se posebej zahvalili Bogu za 30. letno delovanje Centra za duhovne poklice, ki je ena od zelo dejavnih vej naše pastoralne dejavnosti mariborske nadškofije. Nadškof Alojzij Cvikl je zbrane vernike na Ptujski Gori takole povabil. „Zadnja leta doživljamo, da je v Cerkvi na Slovenskem vse manj duhovnih poklicev. Vedno več občestev nima stalnega duhovnika. Tudi redovnice in redovniki vsako leto krčijo svoje skupnosti in s tem tudi poslanstvo med nami. Vsa ta dejstva niso razlog za pesimizem, temveč so klic, da v družini, pri verouku in pri našem oznanjevanju več razmišljamo in govorimo o skrivnosti Božjega klica, o različnih duhovnih poklicih. Lahko poskrbimo za osebna pričevanja poklicanih, ali za posebne kateheze ali posebna srečanja. Zlasti so v veliko oporo duhovna srečanja ali različne oblike duhovnih vaj, kjer človek osebno začuti bližino Boga, ki vstopa v njegovo življenje in ga začne spraševati: »Kakšno poslanstvo si položil vame?«.“

OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR NADŠKOFA CVIKLA:

1. V svetem letu usmiljenja nas Ptujskogorska Mati Božja sprejema pod svoj plašč. Najprej, da se skupaj veselimo in zahvaljujemo Bogu za dar vere, ki smo ga prejeli. Bodimo hvaležni, da smo srečali Kristusa in ponosni, da smemo biti Njegovi prijatelji. To prijateljstvo je za nas neprecenljivi zaklad, ki ga nikoli ne smemo zakopati. Prosímo Jezusa, naj nam pomaga, da bi vero, ki smo jo prejeli, vedno bolj utrjevali in poglabljali, ter jo nesebično tudi drugim posredovali.

Kaj utrjuje našo vero? Obhajanje svete maše, vam ministranti služenje pri oltarju, oseben pogovor z Bogom v molitvi, prebiranje Božje besede, prejemanje zakramentov, tu še posebej mislim na zakrament sprave in svetega obhajila. Radi in pogosto zajemajmo iz teh studencev odrešenja! To je pot na kateri se bomo osebno srečevali s Kristusom; to je pot na kateri se bo naša vera vse bolj poglabljala, utrjevala; to je pot na kateri bomo postajali pozorni in odprti za Božji klic; to je pot, kjer bomo rastli v odprtosti drug do drugega.

Pri Materi Božji na Ptujski Gori, želim danes spomniti vsakega od nas, da smo za duhovne poklice vsi odgovorni. Prav vsak je poklican, da moli, dela in se žrtvuje za nove duhovne poklice, da sodeluje pri njihovem oblikovanju, in da izprosi milost svetega življenja ter vztrajnosti tistim, ki so že odgovorili na Božji klic.

2. Najprej se obračam na vas starši. Vem, da zaradi deljenih urnikov vaših služb, zaradi vaših številnih obveznosti, zaradi vedno večje obremenitve vaših otrok, ne ostane veliko časa za družinsko življenje. Zato je toliko bolj pomembno, da čas, ki ga imamo na razpolago, preživimo kar najbolj kvalitetno. Sicer se začnejo krhati naši medsebojni odnosi, ni časa za vzgojo, kaj šele za molitev. A vemo, da se najbolj pristnih odnosov do Boga, do drugih in do sebe najlaže naučimo v družini. V družini se učimo opaziti drug drugega, se medsebojno poslušati, spoznavati in ljubiti svoje brate in sestre; v družini se učimo sprejemati enkratnost in neponovljivost sebe in drugega; v družini se učimo odkrivati številne darove in danosti, ki jih je vsakemu Bog podaril; v družini se učimo podarjati se in sprejemati podarjanje. Otroci svojo vero, svoj odnos do Boga srkajo iz vere svojih staršev. Vse to je možno, če si družina vzame čas za molitev, za iskren pogovor, za prisluškovanje Bogu in za iskanje poti, ki jo je Bog položil v vsakega od nas.

3. Obračam se na vas župnijska občestva s prošnjo in željo, da bi vaša občestva postajala vedno bolj živa, blizu mladim; da bi postajala žareča ognjišča molitve in prostori, kjer je možno odkrivati ter razvijati najrazličnejše darove in karizme. Ustvarjajte v svojih občestvih prostor, kjer se bodo mladi čutili resnično obdani z molitvijo, sprejeti in ljubljeni, kjer bodo lahko sooblikovali življenje župnije in postopoma našli svoj prostor darovanja. Samo podprti z molitvijo, sprejeti in obdani z iskreno ljubeznijo, bodo zmožni ob svojem času izreči dokončni DA Božjemu načrtu v družinskem življenju, v duhovniškem ali diakonskem služenju, v redovni posvetitvi ali kateri koli drugi obliki Bogu posvečenega življenja.

Kot aktivne oblikovalce živih občestev vidim posebej vas, mladi. Za to uporabite številne talente, ki ste jih prejeli od Boga. Bodite pri tem iznajdljivi! Vedite, vaš škof računa na vas! Seveda ne gre vedno lahko. V težkih situacijah, ki jih kdaj prinaša življenje, si ne pustite vzeti veselja in upanja. Korajža velja! Pogumno odkrivajte darove in sposobnosti, ki ste jih prejeli in jih dajte velikodušno na razpolago za graditev novega sveta, ki bo bolj Božji in bolj človeški. Če v sebi začutite Božji klic, ga sprejmite v vsej iskrenosti in odprtosti. Ne ustrašite se naporov, temveč velikodušno stopite na pota svetosti, ki so jih pred vami hodili številni svetniki.

4. Enako tudi vi, ministranti in ministrantke! Vesel sem, da ste danes z nami v tako lepem številu. Hvala vam za vašo požrtvovalno služenje pri oltarju. To služenje je za vsakega od vas priložnost, da rastete v prijateljstvu z Jezusom in da začutite veselje in lepoto biti v Njegovi bližini.

Eno je gotovo. Vedno je Jezus tisti, ki naredi prvi korak k nam. On se ozre na nas. On nas povabi. Mi smo tisti, ki na Jezusovo pobudo odgovorimo. Predvsem z našim življenjem: »Tukaj sem!« Samo, če smo odprti, se lahko dotakne naših src. Sveti Pavel, potem, ko je doživel Božji dotik, ni ostal zaprt sam vase. Postal je goreč Kristusov učenec. Izkušnjo lepote življenja z Jezusom ni mogel obdržati zase. Ponesel jo je bratom in sestram in to je tudi naše poslanstvo, da prijateljstvo z Jezusom in odrešenje, ki smo ga bili sami deležni, prinašamo tudi drugim. Iz vašega življenja naj vrstniki vidijo, kako lepo je biti Jezusov prijatelj!

5. Danes se zahvaljujemo Bogu za 30. letno delovanje našega Centra za duhovne poklice, ki je ena od zelo dejavnih vej naše pastoralne dejavnosti. Center je bil ustanovljen leta 1986, da bi bil vsem nam opora pri odkrivanju življenja v luči poklicanosti. Obenem nam želi približati različne duhovne poklice in pomagati pri razločevanju vsem tistim, ki v sebi čutijo klic v morebitni duhovni poklic. Dragocena pomoč mladim na poti razločevanja življenjske poklicanosti je osebno spremljanje, občasni pogovori, duhovne vaje in razni tečaji za celostno rast. Center organizira tudi razna molitvena srečanja, skrbi za duhovno in strokovno oblikovanje župnijskih animatorjev in molivcev za duhovne poklice ter njihovo medsebojno povezanost. Molimo za vse sodelavce Centra, da bi bili drzni v iskanju novih poti pri prebujanju vsem skupne krstne poklicanosti, zlasti pa tudi pri prebujanju različnih duhovnih poklicev v naši krajevni Cerkvi.

6. Letos obhajamo tudi 25. letnico Molitvene zveze za duhovne poklice. V imenu NŠM se želim zahvaliti vsem vam, ki vztrajno, dan za dnem molite ne samo za nove duhovne poklice temveč tudi za svetost duhovnikov in vztrajnost vseh, ki smo odgovorili na Božji klic.

Zadnja leta doživljamo, da je v Cerkvi na Slovenskem vse manj duhovnih poklicev. Vedno več občestev nima stalnega duhovnika. Tudi redovnice in redovniki vsako leto krčijo svoje skupnosti in s tem tudi poslanstvo med nami. Vsa ta dejstva niso razlog za pesimizem, temveč so klic, da v družini, pri verouku in pri našem oznanjevanju več razmišljamo in govorimo o skrivnosti Božjega klica, o različnih duhovnih poklicih. Lahko poskrbimo za osebna pričevanja poklicanih, ali za posebne kateheze ali posebna srečanja. Zlasti so v veliko oporo duhovna srečanja ali različne oblike duhovnih vaj, kjer človek osebno začuti bližino Boga, ki vstopa v njegovo življenje in ga začne spraševati: »Kakšno poslanstvo si položil vame?«

Predvsem pa naj bo majhno število duhovnih poklicev vabilo in spodbuda, da bo v naših družinah in župnijah še več goreče in vztrajne molitve za nove poklice, za vse, ki v sebi že čutijo Božji klic, da ta klic sprejmejo v vsej iskrenosti in odprtosti. Prosimo, da bodo poklicani na poti odločanja posebej deležni opore in razumevanja svojih staršev. In prosimo za novo življenjsko moč naših občestev, da bodo zmožna v svoji sredi rojevati in negovati nove duhovne poklice; da bodo zmožna tiste, ki se odločajo, v času iskanja in razločevanja duhovnega poklica, podpreti tako z molitvijo, kakor tudi s primerno besedo.

7. Marija, ti si sprejela Božje povabilo in ga v polnosti izpolnila. Izprosi vsem, ki v sebi nosijo duhovni poklic, da bodo našli pogum in izrekli svoj »da«. Vsem duhovnikom, redovnicam , redovnikom in misijonarjem pa izprosi milost vztrajnosti in svetosti v izpolnjevanju danega poslanstva.

Amen.

OBJAVLJAMO TUDI NAGOVOR UPOKOJENEGA KOPRSKEGA ŠKOGA METODA PIRIHA NA SVETI GORI:

Priromali smo danes na Sveto Goro, da na tem svetem kraju prosimo Gospoda, naj nam na priprošnjo Svetogorske Kraljice da novih duhovnih poklicev. Naša škofija še nikoli ni imela tako malo bogoslovcev ; ima jih samo pet.

Geslo letošnjega molitvenega dneva je: V družini je usmiljenje doma.

Nekateri ste prišli danes sem kot družina: oče, mati in otroci. Kako pomembno je, da hodimo skupaj, da romamo skupaj, da skupaj molimo in doživljamo trenutke veselja in tolažbe pa tudi različnih preizkušenj .Tu smo v jubilejnem letu Božjega usmiljenja in vsaka družina mora biti kraj, kjer njeni člani okušajo veselje usmiljenja in odpuščanja. Odpuščanje je bistvo usmiljenja, ki zmore priznati napako in jo pozabiti. Dostikrat je treba stvari v družini staviti tudi na usmiljenje med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami in drugimi družinskimi člani. Pri reševanju raznih problemov v družini je pomembno usmiljenje Usmiljenje je ženska in moška lastnost .Kako lepo je vedno odpreti srce drug drugemu. Kjer je ljubezen, tam je tudi razumevanje, usmiljenje in odpuščanje.

Kot vsak poklic tudi duhovni poklici pridejo navadno iz krščanskih družin, ki so zgrajene na trdnem temelju cerkvene poroke, kjer se redno moli, goji duhovno življenje in so njeni člani dejavni v domači župniji. Mladi morajo biti dejavni v različnih skupinah in dejavnostih po župnijah ali v medžupnijskem prostoru: kot mašni strežniki in strežnice, kot bralci Božje besede, kot člani pevskega zbora, oratorija, kot pritrkovalci, skavti, člani mladinske, študentske, molitvene ali kake druge skupine ali gibanja. Vsaka krščanska družina je soodgovorna za poklice. Ta skrb za nove poklice mora postati sestavni del naših prizadevanj, nič manj pomembno, kakor je prizadevanje za kvaliteten verouk ali lepo bogoslužje.

Če je duhovnih poklicev dovolj, pomeni, da je naša vera živa in rodovitna. Če jih ni, pomeni, da vera usiha in da je preveč površinska.

Urejeno in zavzeto krščansko življenje po družinah je, tudi če izjeme so, še vedno najbolj ugodno okolje za odločitev mladih za duhovništvo ali redovništvo. Mlade moramo doma, v družini in župniji vzgajati tako, da jim misel na duhovništvo ali redovništvo ne bo tuja. Naj se zavedajo, da je vsak poklic, ki si ga bodo izbrali, velikodušno in požrtvovalno služenje bratom in sestram z darovi, ki so jih prejeli. Ljudem ne moremo storiti nič bolj koristnega, kakor da jim pomagamo spoznati Jezusa Kristusa in da zanj čim bolj verodostojno pričujemo.

V preteklosti se je dogajalo, da so starši včasih preveč močno želeli, da bi njihov sin, hči, postal duhovnik, redovnik, redovnica. Danes pa se žal pogosto dogaja ravno nasprotno, da starši branijo otrokom duhovni poklic. Starši, ki imajo svoje otroke gotovo radi, jim ne morejo želeti večje sreče, kakor je ta, da uresničijo poklic, v katerega jih Bog kliče. Tudi če je glede tega kaka bojazen pri starših ali mladih, kot poroča prerok Jeremija v 1. berilu, se je na Božji klic treba odzvati in nanj odgovoriti. Pozabimo, kar je za nami in se stegujmo za tem, kar je pred nami (prim. Flp 3, 13).

Družina je zibelka življenja pa tudi zibelka vsakega duhovnega poklica.

V domačih družinah in iz prijateljstva z Jezusom je zrasel poklic naših jubilantov , pa tudi poklic naših katehistinj in katehistov. Iz prijateljstva z Jezusom, ki naj se goji po naših družinah, naj vzklijejo novi duhovni poklici na njivi naše škofije.

Naj naše molitve in naše delo za nove poklice spremlja mogočna priprošnja Svetogorske matere Božje, saj še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ona koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal in je pomoči prosil.