Leto dni po begunskem valu
Naš pogled Petra Stopar
Na obrobju Ljubljane stoji hiša, bolje rečeno kompleks, ki je za tiste, ki nezakonito prebegnejo čez mejo v Slovenijo, edini dom. Soseska je mirna, z nekaj sosednjimi sedeži podjetji, objekt je obdan s kovinsko ograjo. Azilni dom je kraj, za katerega smo še posebej velikokrat slišali od trenutka, ko se je naša država pred letom dni soočila s prvim množičnim begunskim valom.
V domu na Viču lahko biva približno dvesto tujcev, prosilcev za mednarodno zaščito. Na današnji dan jih je bilo tam 145, a številka se nenehno spreminja, nam ob obisku v domu zaupa vodstvo ustanove. Vseh prosilcev za azil je po zadnjih podatkih v Sloveniji 299, nastanjeni so še na drugih lokacijah, njim namenjenih.
V dopoldanskih urah je bilo v Azilnem domu mirno, danes še posebej zato, ker je za večino prosilcev praznični čas, slovesno, veselo in živahno je bilo včeraj, tudi zato, ker so na skupno praznovanje v Ljubljano prišli mladoletni prosilci brez spremstva iz Nove Gorice in Postojne, nam pove vodja doma, ki prizna, da so zelo v redu in so se dobro vključili v slovensko okolje. Tamkajšnja socialna delavka pa prizna, da se vsi skupaj, tako zaposleni kot uporabniki, trudijo za pozitivno in domače vzdušje. Med pogovorom v atriju srečamo mladeniča, ki opozori, da je zbolel otrok neke afganistanske žene v domu in potrebuje zdravniško pomoč, da pa medicinske sestre ne najdejo. Preseneti me skrb tujega človeka za tujega otroka, čigar materinega imena prav tako ne pozna, ampak očitno begunci v domu držijo skupaj.
Največje število jih prihaja iz Afganistana, države, ki jo vojna pretresa že več kot trideset let, od vstopa nekdanje Sovjetske zveze do ameriške invazije kot povračilnega napada po enajstem septembru, in kljub obljubam ZDA o končanju aktivne vojaške prisotnosti tam, nasilju še vedno ni videti konca. Domača afganistanska vojska se ob podpori v obliki usposabljanj in finančnih sredstev zahodnih zaveznikov in Nata še vedno bojuje s talibanskimi uporniki in zdaj tudi proti pripadnikom skrajne Islamske države.
Mnogi Afganistanci se torej z vojno soočajo že vse življenje, zato na pot proti Evropi prihajajo z raznovrstnimi stiskami, travmami, poznajo samo vojno, o tem pa lahko v ustanovi, kot je Azilni dom, spregovorijo tudi pri psihiatru. Na podlagi ocene in navodil psihiatra nato ostali zaposleni, socialni delavci ali drugi v domu, prosilce ustrezno obravnavajo, jih vključujejo v dnevne aktivnosti, se z njimi pogovarjajo o njihovih prošnjah za zaščito in nadaljnjemu urejanju življenja. Tako lahko čimbolj odpravijo morebitne nejasnosti ali kakršnekoli druge dvome o prosilcu. Iz pogovora z vodjo doma razberemo, da želijo pristojni zaposleni vsakega tujca čim bolje spoznati, se seznaniti z njegovo preteklostjo, z njegovo zgodbo. Zagotovo je največja stiska ljudi, da ne vedo, ali bo njihovi prošnji za azil ugodeno ali ne. Čakanje na odločitev pristojnih služb lahko traja tudi več kot leto dni, vmes se na negativen odgovor velikokrat pritožijo, sledijo postopki na sodišču …
Menim, da če bi vsaj enkrat v življenju pogledali v obraz in oči vsaj enega begunca, ga slišali odzdraviti v slovenščini, pa čeprav malce polomljeni, bi v sebi začutili iskreno hvaležnost za to, da imamo še pogoje za življenje v lastni domovini ter da imamo svojo streho nad glavo, pa čeprav je morda še tako skromna. Res, da gre pri priseljevanju tudi za varnostna tveganja, kot temu reče država, a vendarle moramo vedeti, da je večina teh ljudi pribežala v Evropo zaradi terorizma in vojn, ki so jih velesile zakrivile same. Te velesile – ZDA, Rusija in Kitajska – so največje izvoznice v trgovini z orožjem, zaradi katere se konflikti po svetu še ne bodo kmalu končali.
