Vsakdo ima srce

Komentarji | 09.09.2016, 14:30 Petra Stopar

V Riu so se začele paraolimpijske igre z geslom »Vsakdo ima srce«. Sama nisem športna navdušenka, pa vendar malo sledim in se resnično veselim z zmagovalci, glede na mojo naravo pa se mi smilijo tudi poraženci. Vem, da vsi uspehi zahtevajo veliko truda in odpovedi, zato - vse spoštovanje. Vendar so paraolimpijske igre nekaj posebnega, so igre ljudi, ki jih življenje preizkuša, ki so padli in se tudi pogumno pobrali. Niso se zaprli vase in objokovali, temveč so šli naprej, in prav letošnji slogan je lahko v razmislek vsem nam. Med najboljšimi športniki invalidi je tudi osem Slovencev. Zaradi teh osmih Slovencev, pa tudi drugih paraolimpijskih junakov, priporočam vsem nam, ki včasih omahujemo in objokujemo svoje križe in težave, da jih spremljamo in vidimo, da je srce tisto, ki lahko premaguje še tako velike ovire.

Za sprehod skozi pretekli teden bom uporabila kar geslo »Vsakdo ima srce«, čeprav se včasih ob medijskem poročanju, še bolj pa ob pogledu na spletne namige in komentarje, zgrozim in si rečem: »Ali ti ljudje sploh imajo srce?«

Ljudje smo najbolj občutljivi, ko zbolimo, in takrat dejansko pričakujemo, da bo zdravnik najprej imel srce in čudežno tabletko, zaradi katere bomo takoj zdravi. Tudi sama sem že marsikaj preizkusila in, hočeš, nočeš, je treba pogledati na naše zdravstvo z več zornih kotov. Osebni zdravnik mi je pred časom pošteno povedal: »Počaščen sem, da ste me izbrali za osebnega zdravnika, toda moram vam povedati, da sem istočasno tudi uslužbenec zdravstvene zavarovalnice.« Zato je s tega zornega kota iskanje krivde pri zdravstvenem osebju marsikdaj neupravičeno. Mnogi imajo res zvezane roke, imajo pa široko srce, kar bolnemu človeku veliko pomeni. Tudi prevračanje krivde na državo ali bolje na konkretno ministrico je dvorezen meč. Zato se v našem zdravstvu dogaja isto, kot se dogaja ljudem doma; tam, kjer ni dobrega gospodarja, hiša na dolgi rok razpada, streha pušča. Na spletu je krožil ogaben posnetek zamazane posteljnine v eni od naših klinik. Ob tej sliki bi za gospo ministrico, ki na TV nastopa zelo samozavestno, uporabila kar pridigarjev vzklik 'nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost'. Pa še nekaj je, kar me boli - otroci, ki morajo na zdravljenje v tujino. Resnično ne vem več, ali so vsi pregledi, posegi in operacije v tujini res nujni, ali res naše zdravstvo tega ne obvlada. Bolj kot to pa se sprašujem, ali smo prišli že tako daleč, da drug drugemu ne zaupamo več. Kakorkoli, v vsakem trenutku je kar nekaj akcij za zdravljenje otrok v tujini. Zahvala vsem darovalcem, ki imajo srce, zato pa vsa kritika zdravstvu, ki ni sposobno prisiliti zdravstvene zavarovalnice, da poišče denar za tovrstno pomoč otrokom. Če bi šlo za njihove otroke, bi se gotovo našel. Sicer pa sem nekje na spletu zasledila, da toliko zdravnikov sploh ne bomo več potrebovali, ker bomo nasvet in zdravila za vsakdanje bolezni dobili kar na Googlu. Vendar iz te moke ne bo kruha, saj stric Google nima srca. Zato v razmislek medijem, ki dnevno poročajo o napakah zdravstvenih delavcev: Poiščite raje tiste, ki delajo s srcem in dobro, saj smo vsi samo ljudje, ljudje s srcem.

Prav zaradi današnje Božje besede - »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« - ne bom posebej komentirala vedno znova nerešenega vprašanja prikritih grobišč in sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Ob prvem bom rekla le to: ni pošteno, da se v en glas spominjamo žrtev pri Ruski kapelici, objokujemo žrtve Srebrenice, obsojamo pomore v Siriji in Iraku, istočasno pa pozabljamo pomesti pred ali bolje pod lastnim pragom.

Ob zakonu o družini pa: Družinski zakonik je treba urediti po strokovni in človeški plati, pri tisočih členih v zakonih ne bo konec sveta, če se doda še člen, ki bo uredil razmerje z vnuki; politika pa naj ne išče iveri v očesu naroda, naj najprej razčisti velika bruna, ki so Slovenijo pripeljala tja, kjer smo. Ob tem zapisu postajam žalostna, da ne rečem jezna, saj poznam številne stiske več kot 20.000 družin, ki jim pri Karitas pomagamo in so marsikdaj deležne posmeha politikov na levi in desni. In tudi te družine imajo srce. Kakšno srce pa imajo tisti, ki si na njihov račun kopičijo bogastvo, pa presodite sami.

V zvezi z bogatenjem nekaterih posameznikov pa, da ne bo nesporazuma, veliko jih je, ki so s svojim delom in pridnostjo dosegli marsikaj. Imeti zaposlenih 20, 50, 100 ljudi je velika skrb in odgovornost, zato vse priznanje tistim, ki imajo srce za slehernega človeka. So pa, žal, še vedno taki, ki bi najraje delavce in male delničarje dali med smeti, sami pa pobrali, kar se pobrati da. Ob najbolj svežem primeru na našem koncu je srčen odvetnik povedal, da vso noč premišljuje o človeški požrešnosti, ko pa se podnevi zakoplje v pravne akte, vidi, da si je politika pripravila zakonski teren za goljufije.

Morda za konec še nekaj besed o srčni ženi, ki je ta teden postala svetnica. Za mnoge je bila svetnica še za časa življenja. Govorim o Materi Tereziji, ki je mnogim karitativnim ljudem navdih. Z njo se ne more primerjati nihče, saj ji ne sežemo niti do kolen, čeprav je bila majhna. Nam je pa lahko svetel vzor. Mene najbolj nagovarjajo njene besede: »To, kar delamo, je le kaplja v oceanu, vendar če tega ne bi storili, bi bila v oceanu kaplja manj.«

Ob zavedanju, da ima vsakdo srce, bodimo kapljice. Pa vse dobro vam želim.