Trdo delo staršev, da otroke naučimo trdega dela

Naš pogled | 06.09.2016, 14:30 Marta Jerebič

Zakorakali smo v novo šolsko leto. Nekaj nasvetov na tem področju nam lahko da tudi sedaj že sv. Mati Terezija. Svojo poklicno, redovno in misijonarsko pot je namreč začela kot učiteljica, poslanstvo katerega je izpolnjevala skoraj 20 let, najdlje na šoli za dekleta v Kalkuti, kjer je učila geografijo in zgodovino ter leta 1944 tam postala ravnateljica. Bila je poznana po svoji dobroti, nesebičnosti in pogumu ter zmožnosti za trdo delo in naravnim talentom za organizacijo ter popolni predanosti Jezusu. Bila je oseba globoke molitve, ljubila je svoje sosestre in učenke. Te lastnosti za to obdobje v Kalkuti v njenem življenjepisu navaja Vatikan.

Pa se za hip ustavimo ob trdem delu in to lastnost navežimo na učence, učitelje in seveda starše.

Nekateri strokovnjaki pravijo, da je naučiti otroke vrednote trdega dela in odločnosti bolj pomembno kot graditi samopodobo; naučiti ga vztrajanja je bistvenega pomena za psihosocialni razvoj otroka. Danes je v družinah in šolah veliko težje prepričati otroka, da je trdo delo pomembno, saj v današnjem svetu k nam in našim otrokom stvari prihajajo veliko lažje, kot v našem otroštvu in jih posledično tudi vse manj cenijo. Nekdaj je bilo trdo delo del življenja. Če si hotel piti mleko, je bilo treba pomolsti kravo. Danes pa, če google ne reši problema oziroma ne najdemo prave informacije v manj kot petih sekundah, smo že živčni in godrnjamo.

Toda, kako v današnji šoli prepričati otroka, da je trdo delo pomembno, če je sistem tak, da na primer neopravljanje domačih nalog ne more biti sankcionirano z oceno, razen če je vnaprej napovedano, da bo izdelek ocenjen. Preprosto povedano, če ne delaš domačih nalog, ne moreš dobiti cveka. Prevedeno drugače, nihče te torej ne more prisiliti, da delaš domače naloge. Večina šol je obveznost domačih nalog sicer vključila v interne pravilnike kot učenčevo dolžnost. A učitelji si lahko le zapisujejo, da nekdo ni imel domače naloge, še minusi in plusi niso dovoljeni, ker to v pravilniku ni opredeljeno kot ocena. Lahko le na primer obvestijo starše ali otroku v dogovoru s starši dajo dodatne naloge ali uveljavijo kakšne druge vzgojne ukrepe.

Pristojni strokovnjaki, ki so spisali tak pravilnik, poudarjajo, da je namen nalog utrjevanje znanja. Že, a kako same učence prepričati, da bodo delali naloge, ki so bistvene za utrjevanje in preverjanje znanja?

Na spletnih forumih sem na to temo našla naslednji zapis nekega učitelja:

“Pred kontrolko sem dal domači test (torej domačo nalogo), bilo je 15 nalog in pri kontrolki uporabil vse štiri naloge iz tega testa. Rezultat: porazen, ponavljali smo kontrolko. To je dokaz, da je doma niso niti povohali, ker niso niti vedeli, da so naloge iz testa. Srednja šola je to. Na kakšen način naj jih prepričam, da se učijo zase, ne zame, ker kot je videti, jih tudi vi doma niste prepričali v to. Starši, vsa pooblastila imate vi, mi v šoli jih nimamo, da jih na kakšen način prisilite, da vsaj nekaj domače naloge naredijo. Tudi nam je lažje razlagati, utrjevati snov, če imajo vsaj nekaj predhodnega znanja. Lažje sledijo, hitreje razumejo. Domnevam, da če bi jim sledili že v osnovni šoli, vedeli, ali delajo domače naloge, se učijo, bi bilo boljše v srednji šoli. Starši, odgovornost prelagam kar na vas, ker če ste ga naučili discipline, odgovornosti, jo bo imel danes in tudi jutri. Naša odgovornost pa je, da mu na primeren način podamo snov. K učenju ga pa ne moremo in ne smemo prisiliti. To je vaša naloga.”

Tako na forumu nek učitelj. Torej trdo delo tu čaka predvsem nas starše. Trdo delo nas, da otroke naučimo trdega dela, predvsem opravljanja njihovih dolžnosti, v našem primeru domačih nalog in učenja. Sem se pa ob tem, ko nam je bilo v šoli naročeno, da moramo to in to delati z otrokom, že večkrat vprašala, kdo hodi v šolo. Jaz ali moj otrok? Mnogi starši danes nimajo niti toliko časa, da bi preverili, ali je otrok naredil domačo nalogo, saj se domov vračajo pozno, nekateri šele takrat, ko otrok že spi. Nemalokrat se zgodi tudi, da otrok ne razume navodil naloge in moraš dobesedno sedeti ob njem in mu pomagati, ne samo preveriti, ali je naloga narejena. Poleg tega, sem kar nekajkrat opazila, da je nekdo od učiteljev podaljšanega bivanja pod nalogo naredil kljukico, v sami domači nalogi pa je mrgolelo napak. Zakaj? Ker le preverjajo, ali je naloga narejena, na nas starših pa je, da preverimo, ali je tudi dobro narejena.

Se je pa nekajkrat zgodilo tudi, da mi je otrok rekel, da nima naloge, in sem se znašla med tistimi starši, ki brskajo po šolski torbi, listajo učbenike in zvezke, preverjajo, če je kje kakšno obvestilo … in nekajkrat dejansko tudi našla neopravljeno nalogo. A počutila sem se kot policaj in to prenehala početi, saj je naloga otrokova obveznost, ne moja. Je pa res, da sem jaz odgovorna za to, da jo naredi.

Če se bodo otroci navadili delati naloge v nižjih razredih, če bodo s tem ustvarili delovne navade, potem obstaja večja verjetnost, da bodo naloge delali tudi pozneje, v višjih razredih. To, da učitelji nimajo pravega vzvoda za sankcioniranje 'pozabljenih nalog', otroci lahko zelo hitro ugotovijo …

Tako kot pravi specialni pedagog Marko Juhant, bi morali malo manj govoriti o otrokovih pravicah, več pa poudarjati otrokove dolžnosti. Žal pa gre danes še bolj vse v smeri permisivne vzgoje.

Po novem predlogu novele zakona o preprečevanju nasilja v družini naj bi se za fizično nasilje štelo tudi prisiljevanje v delo. Zakon je napisan tako ohlapno, da se bo marsikateri otrok lahko prepoznal kot žrtev prisile delanja domačih nalog. Sprašujem se torej, ali bomo starši kaznovani, če bomo vztrajali pri tem, da delajo domače naloge, da doma pospravijo za seboj, da naredijo še kaj drugega?

Kako jih bomo sploh lahko navadili na trdo delo, delovne navade, če ne bomo vztrajali? Bomo sploh lahko na primer še rekli: Dokler tega ne pospraviš, ne dobiš tega ali onega oziroma ti bomo to odvzeli, na primer računalnik, tablico, telefon, če jih imajo? Ker je to že grožnja, prevlada naše moči nad otrokom.

Če bo otrok znal igrati samo računalniške igrice in jesti hitro hrano, je obsojen na propad. Delovne etike ga moramo naučiti že v otroštvu, začenši pri domačih nalogah in domačih opravilih. To da učimo otroka delati, ni zloraba otroka. Trdo delo, primerno njihovi razvojni stopnji, jim omogoča, da bodo tudi v prihodnosti kot odrasli ohranili to lastnost.

Poglejte, kam vse je trdo delo pripeljalo Mater Terezijo. Najvišja nagrada je gotovo ta, da je pri Bogu, kjer še sedaj trdo dela za nas. Le priporočati se ji moramo, tudi v zvezi s šolo.

Pa uspešno šolsko leto vam želim!