Spet v šolo

| 30.08.2016, 14:25 Jože Bartolj

Včeraj je bil god Janeza Krstnika, ki je po učenju Cerkve, najpomembnejši izmed vseh prerokov, kajti Kristusa ni samo napovedoval, ampak je nanj tudi pokazal. Janez Krstnik je pomemben celo tako, da se ga spominjamo dvakrat v letu, 24. junija njegovega rojstva in 29. avgusta njegovega smrtnega dne.

V včerajšnjem evangeliju smo spremljali Salomin ples in spletke njene matere Herodiade. Janez Krstnik je bil v tej evangeljski pripovedi, kljub pomenu, ki mu ga danes pripisujemo, samo figura na šahovnici. Vse se je zgodilo mimo njega. Kralj Herod bi ga ob kaki drugi priliki lahko tudi izpustil, saj je bil svet mož, tako pa ne poznamo niti njegovih zadnjih besed, zaupanja v Božjo pomoč, morebitnega odpuščanja. Beremo le, da ga je v ječi krvnik obglavil in njegovo glavo prinesel na krožniku.

Časi so se spremenili manj, kot bi si hoteli priznati. Če odmislimo ves tehnološki razvoj, se še vedno prirejajo rojstno dnevne zabave za pomembneže, še vedno se tam sklepajo klientelistični posli z vnaprej znanimi izvajalci, gostitelji se radi pokažejo v vsem blišču in kot zvezde repatice tam zasijejo razne Salome, ki jim dvorijo odcveteli starci. Strici ali tete iz ozadja, pa iščejo trenutek, ko bodo lahko izravnali kakšen račun. In potem so tu še prisege oziroma zaveze. Herod se je, kot beremo, razžalostil, ko je slišal, kaj od njega zahteva Saloma, a je svojo prisego izpolnil. Zaradi ljudi, ki so ga slišali, si je ni upal prelomiti. Kljub tragičnosti, moramo reči, da je dana beseda nekaj veljala in prvi, ki jo je bil dolžan spoštovati, je bil oblastnik, pa čeprav je bil še tak tiran. Zavedal se je namreč, da je od njegovega zadržanja odvisno, kako se bodo ravnali njegovi podložniki. Vladar je bil prvi varuh zakonitosti, prvi sodnik, prvi vojak in prvi državljan. Kako bi lahko zahteval resnico in delil pravico svojim podložnikom, če se je sam ne bi držal?

Slovenija letos praznuje 25 let samostojnosti. V primerjavi z veliki evropskimi državami, ki imajo že dolgo svoje kralje in velikaše, bogato državniško tradicijo, smo Slovenci vedno vedrili pod tujimi zastavami. Saj smo imeli tudi svoje pomembneže, ki so bili na kraljevskih in predsedniških dvorih, imeli smo kulturnike in znanstvenike, ki pa so vendarle delovali v tujih prestolnicah, govorili tuje jezike in se bojevali za tuje vladarje. Ni torej čudno, da si je preprost kmečki človek za svojega nacionalnega junaka izbral izmišljenega Martina Krpana, ki je vse tisto, kar smo Slovenci čutili do držav pod katerimi smo bolj ali manj srečno živeli. Njegova dejanja so tipično negativna, lahko bi rekli, da gre za antijunaka. Je namreč lažnivec, ki naplahta cesarja in mu še v oči gleda, tihotapec, ki se preživlja s preprodajo, ne plačuje davkov, ne spoštuje organov oblasti, spomnite se kako je enega pograbil in druge z njim omlatil, nima nobenega smisla za ekologijo, kajti poseka drevo sredi negovanega vrta in končno tuja oblast (cesar) ga najame za plačanca, ki nato z izgledom izkoristi Brdavsovo naivnost in ga ubije.

Zato seveda ni čudno, da Slovenci v 25-tih letih svoje države, še vedno nismo „posvojili“. Tako kot Krpan jo še vedno raje prinašamo okoli. Kjer se le da.

No, po drugi strani, pa tudi še vedno čakamo oblast, ki nas bo prepričala, da je res naša, da dela v našo korist in ne samo za svoje polne žepe in zato, da ohranja še pred osamosvojitvene monopole. Tudi ideološke.

Danes je trideseti avgust, natanko 243. dan tega leta. Aktualna vlada, s pravnikom na čelu, še vedno ni izpolnila sodbe ustavnega sodišča, o izenačenju financiranja javnih in zasebnih šol, ki izvajajo predpisani obvezni program izobraževanja na stopnji devetletke. »Kot pravnik in predsednik vlade sem nesrečen, ker zamujamo z izvršitvijo ustavne odločbe,« je povedal Miro Cerar pred štirimi meseci, ko je obiskal Zavod svetega Stanislava in tudi osnovno šolo Alojzija Šuštarja.

Predsednik vlade, vladajoče koalicije in največje stranke SMC v parlamentu torej nima dovolj moči, da bi uresničil veljavno odločbo ustavnega sodišča o enakem financiranju vseh šol. To je katastrofa za državo in državljane RS, v kateri zakonodajna in izvršna veja oblasti ne izpolnjujeta obvezujočih odločb ustavnega sodišča ter s tem grobo kršita temeljne človekove pravice in svoboščine, je ob tem zapisal eden od komentatorjev. Ravnateljica Osnovne šole Alojzija Šuštarja Marina Rugelj je bila v pismo staršem redkobesedna: „Ker na nivoju države še niso ničesar dorekli glede financiranja zasebnih šol, šolnina ostaja.“ Mesečno približno 50 evrov na otroka. Moja družina letos tukaj šola tri osnovnošolce …

Verjemite, da je težko imeti rad državo, kjer, denimo za razliko od tiranskega Heroda, naš dr. Cerar niti besede ne drži. Skupno jima je, da je obema žal in da sta žalostna. Daleč od tega, da bi dajal za zgled kralja Heroda, zgodovina je o njem povedala dovolj, a Miro Cerar deluje bolj kot tihotapski Martin Krpan in nas s svojim zgledom tudi vzgaja v takšno delovanje.

Kako naj svojim otrokom privzgojim ljubezen ne samo do domovine, ampak tudi do države, če jo je treba vedno jemati z rezervo? Če ji ne gre zaupati? Če je sama v sebi nepoštena in si jemlje tisto, kar bi morala dati?

V četrtek bo prvi šolski dan. Na cestah bomo spet videvali malčke z rumenimi ruticami in šolskimi torbami. Ponosno bodo zakorakali v hrame učenosti. Oni so naša prihodnost. V vseh ozirih. Kot spužve vpijajo ne samo znanje, ampak tudi zglede starejših. Tako jih bodo na prvi šolski dan poleg učiteljev marsikje pričakali župani, politiki, predsedniki … Otrokom se bo to zdelo fino, jaz pa bom le čakal, kdaj me kateri od mojih najstnikov povpraša, zakaj omenjeni gospod ne dela tako, kot govori. In verjetno bom zardel ob naslednjem vprašanju: „Če lahko tako dela predsednik, zakaj ne bi tudi jaz?“