Diagnoza in smer zdravljenja: svet potrebuje odpuščanja

Komentarji | 09.08.2016, 14:59 Blaž Lesnik

Smo v poletnem času oddiha, sprostitve in odmika od vsakodnevnih bolj ali manj stresnih opravil. Ta čas človek nujno potrebuje, a uresniči ga vsak po svoje. Mnogi dobršen del preždijo v kolonah in dolgih urah potrpežljivega premikanja po polžje proti zastavljenemu cilju svoje počitniške migracije. Nekateri ostanejo kar doma in se sproščajo pred zasloni, otroci in mladi pogosto prepuščeni samim sebi.

Raziskava med slovenskimi osmošolci je pokazala, da začnejo mladi igrati računalniške igre v povprečni starosti dobrih 7 let, med delavniki tej aktivnosti namenijo povprečno 1,7 ure dnevno, ob koncih tedna pa skoraj 2 uri in pol ur na dan. Mimogrede: Ameriško psihiatrično združenje je pretirano igranje računalniških iger vključilo v zadnjo različico kataloga duševnih motenj (pri nas naj bi diagnozi zasvojenosti ustrezalo 2,5% osmošolcev).

Zasloni, tablice in mobilne naprave pravega počitka ne dovolijo niti odraslim, saj so portali z novicami, družbena omrežja in forumi ves čas polni dogajanja. Ničesar več ne zamudimo in tako pulziramo z globalno skupnostjo iz ene v drugo usodo, katastrofo ali pa se izgubimo med nepomembnimi trači, ki jemljejo čas. Ob vsem tem neizmernem pretoku informacij se zdi, da je svet vedno bolj v krču, odzivi nanj pa vedno bolj mlačni, apatični. Govori se o globalizaciji brezbrižnosti. Smo na točki, ko je rešitev marsikdaj na dosegu, pot do nje tudi precej jasna, zgodi pa se nič, le apatija in brezbrižnost naraščata. Klic k spremembam.

Evropa je v krču zaradi terorizma, ki je postarano celino ujel nepripravljeno. Kako se sploh pripraviti na samomorilca z duševnimi motnjami, ki navdahnjen z ekstremizmom samooklicane islamske države seje smrt? Težko. Razmere, v katere je Evropa drsela desetletja pred današnjimi dogodki, so zdaj pripravljena zemlja za nasilen trk dveh tako različnih svetov. Živimo v duhovni izpraznjenosti, pomanjkanju identitete, odsotnosti jasne migracijske politike... Evropi manjka ljubezni in občutek pripadnosti, je slišati vse pogosteje. Klic k spremembam.

Od včeraj prebivalci Zemlje živimo na kredit. Izkoristili smo vse naravne vire, ki jih lahko naš planet obnovi ali proizvede v enem letu. To se je letos zgodilo 145 dni prezgodaj in vsako leto pride dan prekoračitve, ko se zažiramo v prihranke, prej. S takšnim načinom življenja bi morali leta 2030 imeti na voljo že dve Zemlji, leta 2050 pa kar 3! Neslavni temperaturni rekordi, ki so posledica segrevanja podnebja, padajo iz leta v leto, ob temperaturi pa naraščajo koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju, ki so lani prvič v zemeljski zgodovini na letni ravni presegle vrednost 400 delcev na milijon. Klic k spremembam.

Olimpijske igre so čas, ko naj bi orožje utihnilo, v ospredje pa bi morala stopiti veličina športnega duha, solidarnosti... A vemo, da se vojne nadaljujejo, šport pa je danes velik posel, medijski šov in tudi priložnost za merjenje politične moči. Težko je razumeti razkorak med ogromnimi količinami denarja, ki ga namenijo države organizatorke za pripravo iger, in okoljskim razdejanjem ter milijonom revežev. Se je mogoče vrniti k izvornim idealom olimpijskih iger? Klic k spremembam.

Lahko bi našteval naprej in nizal tragična protislovja današnjega sveta, a to ni moj namen. Vem, da je v vsem izpostavljenem mogoče poiskati tudi dobre, svetle zglede, ki vlečejo. A vendar je, če imamo pred očmi globalno sliko, svet danes pred veliko prelomnico sprememb, na katero bo moral poiskati odgovor. Ga bo našel? Pravočasno?

Papež Frančišek je prejšnji četrtek v majhni cerkvici sv. Marije Angelske v Assisiju spregovoril pomenljive besede. Na mestu, kjer je sveti Frančišek pred osemsto leti začel korenito spreminjati Cerkev, s tem pa pustil močan pečat tudi vsej človeški zgodovini, je papež, ki si je svoje ime izbral prav po tem asiškem ubožcu in prenovitelju, izrekel besede diagnoze in zdravljenja obenem: Svet potrebuje odpuščanja. Klic k odpuščanju, spremembi, ki ga v tem trenutku potrebuje svet bolj kot karkoli drugega. V letu usmiljenja je to na nek način poziv k ponovnemu, drugačnemu začetku, ki ga dolgujemo sebi, drug drugemu, okolju in Bogu.

Da se zgodi takšen obrat duha, je potreben pogum. Veliko poguma. Pogum in potrebno energijo za spremembe imajo mladi, kar dobro ve tudi papež. Več kot 2 milijona jih ni ostalo doma pred zasloni, ampak so prišli v Krakov, kjer so bili sporočilo vsemu svetu. Papež Frančišek jih je pospremil domov s spodbudo : »Ne izgubite poguma: s svojim nasmehom in svojimi odprtimi rokami pridigate o upanju in ste blagoslov za edino človeško družino, ki jo tukaj tako dobro predstavljate!«

Naj vse - tako mlade, kot ostale, ki so s svojo ustvarjalnostjo in velikodušnostjo zmožni preseči meje in zaživeti kljub zmedi in negotovosti današnjega časa, pri iskanju prave smeri notranje navdihuje tudi današnja svetnica sozavetnica Evrope Edith Stein, ki je s svojim zgledom pričuje o moči notranje spremembe.