Poletje pa tako
| 28.07.2016, 12:41 Jure Sešek
Že od malega poslušam, da je poletje čas kislih kumaric. Včasih je bila to morda celo resnica, danes ni več tako. Pogosto bi si želeli, da bi brali in poslušali o cvetenju na vrtu, pripravi na jesensko ozimnico, morju in dopustu … A namesto člankov o kislih kumaricah in podobnih nepomembnih temah, se srečujemo z novicami o napadih na nedolžne posameznike, nič hudega sluteče množice, prebiramo razmišljanja o beguncih in spremljamo ugibanja, če je pri napadih, ki se vrstijo iz tedna v teden, pogosto celo iz dneva v dan, šlo za terorizem … Kisle kumarice nimajo niti najmanjše možnosti, da bi prišle v bližino naslovnih strani, med članke na vrhu spletnih strani!
Sicer pa so tu tudi teme, ki, vsaj pri nas, tradicionalno ne najdejo prave pozornosti. Gredo mimo, kot da se niso zgodile. Bodite pozorni na objave, ki bodo v naslednjih dneh opozarjale na Krakov in Svetovni dan mladih. Pričakujejo dva milijona ljudi, skoraj šeststo Slovencev je na Poljskem, prihaja papež, ki bo mladim in ostalemu svetu gotovo pokazal Luč, ki naj nam sveti v teh temačnih časih. Kljub številkam, ki so navdušujoče, kljub zgledu papeža Frančiška, ki z vsakim svojim obiskom, z vsako gesto in mislijo navdušuje, plemeniti in razsvetljuje, ne bo videti pretiranega navdušenja v naših medijih. Res si želim, da bi bilo tokrat drugače, a se hkrati bojim, da ne bo!
Kaj pa dva milijona mladih, ki se veselijo življenja, ki razmišljajo o pravi poti, pomenita v primerjavi s Putinom, ki bo zaprl Gorenjsko? Gotovo bo anketa med vozniki, ki bodo v Kranjski Gori čakali na pregled policije, uvrščena višje od papeževih besed o usmiljenju! Kaj dobra novica pomeni v primerjavi s tisto o vsaj kakem mrtvem v kakršnemkoli napadu?
Žal je novic s podobno žalostno vsebino veliko preveč! V zadnjih dneh kar vsak dan spremljamo poročila o napadih. Francija, Nemčija, vmes Florida, Japonska, pa znova Francija … Morilci imajo različne vzroke za grozo, ki jo sejejo, svet pa zaradi gostote napadov postaja otopel. Pred leti se je otopelost zajedala v nas, ko smo spremljali novice iz oddaljenih dežel. Bližnji vzhod, Afrika … Kar spomnimo se: najprej smo bili pretreseni, šokirani, spremljali smo vse novice povezane z napadi, pozneje smo se nanje skoraj navadili. Tako je bilo tudi z žrtvami v morju, z begunci, ki so življenja izgubljali na poti proti Evropi. Najprej nam je vzelo sapo, obdajal nas je strah, iz nas je kričalo sočutje … Čez čas, ko se tragedije niso in niso končale, smo postali imuni. Človek se navadi na grozo, ki vpije iz novic. Se bomo podobno navadili tudi na napade v Evropi? Danes nas vznemirijo, hudo zabolijo, spravijo v skrbi. Bo čez čas drugače? Bomo preslišali novice, se navadili na številke, ki kričijo koliko nedolžnih je izgubilo življenje. Bodo odgovorni znali najti rešitev in umiriti ta svet?
Slišimo, da poskušajo. Na različne načine, z iskanjem različnih poti. Včeraj smo poročali, da je Merklova pretresena, nemški notranji minister pa svari državljane pred tem, da bi vse migrante obravnavali enako. Kristjani v Nemčiji so slišali naročilo, da ne smejo dopustiti, da bi jim vladal strah! Kaže pa, da je tudi ta lahko razlog za željo po enotnosti. Katoliški in protestantski verniki bodo namreč v spomin na žrtve obhajali skupno bogoslužje. Prepričan sem, da tudi v teh groznih primerih, ki so v minulih dneh pretresali Bavarsko, človek najde pravi mir v Bogu, tolažbo v Njegovi besedi … In oboje bo svetu v naslednjih dneh prinašal tudi papež Frančišek. Zato si res želim, da bi Krakov preglasil teroristične grozote, papeževa beseda zavezala usta nestrpnežem, svetloba milijonov mladih pa pretehtala milijone tistih, ki si želijo, da bi svet ostal nemiren, Evropa razdeljena, človek obupan.
Zato vas vabim, da poiščete novice, ki prinašajo dobro. Mi se bomo tudi v Krakovu, tudi v javljanjih s Svetovnega dneva mladih trudili, da bomo prinašalci upanja, orodje, ki skuša širiti dobro!
Papež Frančišek je v poslanici za Svetovni dan mladih zapisal: „Srečam toliko mladih, ki govorijo, da so utrujeni od tega tako razdeljenega sveta, v katerem se spopadajo podporniki različnih strank, v katerem je toliko vojn in v katerem obstajajo osebe, ki z lastno religijo opravičujejo nasilje. Prositi moramo Gospoda, da nam podari milost, da bi bili usmiljeni s tistim, ki nam stori zlo. Kakor je Jezus na križu molil za tiste, ki so ga križali: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“ (Lk 23,34). Edini način, ki premaga zlo, je usmiljenje. Pravičnost je potrebna, pa še kako, vendar ni dovolj. Pravičnost in usmiljenje morata iti z roko v roki. Kako bi si želel, da se združimo v skupni molitvi, iz globin naših src, v prošnji, da bi se Gospod usmilil nas in vsega sveta.“
