Družina in naša država

Slovenija | 16.08.2016, 13:23 Marjana Debevec

Svet za človekove pravice pri generalni skupščini OZN je 27. junija potrdil besedilo Resolucije o družini. Slovenija je takrat glasovala proti sprejemu resolucije, ki uveljavlja vlogo in pomen družine v družbi. Zanimalo nas je, zakaj se je naša država tako odločila, zato smo se obrnili na ministrstvo za zunanje zadeve. Pojasnili so nam, da jih je zmotilo, ker naj bi resolucija upoštevala le eno obliko družine, politika naše države pa izpostavlja različne družinske oblike.

Spomnimo: resolucija z naslovom "Zaščita družine: vloga družine pri podpori varstva in promocije človekovih pravic invalidov" priznava družino kot temeljno celico družbe in naravnega okolja za rast in razvoj, njenih članov, posebej še otrok, ki potrebujejo posebno zaščito in skrb; poudarja tudi, da je družina temeljni prostor socializacije zato ima velik pomen za družbo in državo, ter izpostavlja pomen materinstva in očetovstva ter priznava njun poseben pomen za razvoj in obstanek civilizacije. Za zaščito družine je glasovalo 32 držav, 12 držav, med njimi tudi Slovenija, je resoluciji nasprotovalo, 3 so bile vzdržane.

Na ministrstvu za zunanje zadeve so nam pojasnili, da so se v skladu z družinsko politiko Republike Slovenije zavzemali za upoštevanje različnih družinskih oblik in ne le ene oblike, ki jo želijo izpostaviti predlagatelji resolucije.

Ko sem prebrala njihov odgovor, se mi je najprej zdel milo rečeno smešen. Hotela sem vprašati, če sami verjamejo temu, kar pišejo. Potem pa sem se zgrozila: to je namreč realno stanje v naši državi in tudi v večini zahodnih držav.

Vsaka oblika sobivanja se že imenuje družina, ko pa vendarle vse resne študije dokazujejo, da sta za otrokov razvoj nujna oče in mati – predvsem ljubezen med njima. In kaj je naša država naredila, da bi spodbujala očetovstvo in materinstvo; da bi zakoncem pomagala prebroditi težka obdobja? Zakaj ne bi namesto, da propagira partnerstva, ki ne prispevajo k prihodnosti družbe in naroda, rajši zakoncem omogočila cikel brezplačnih terapij, ko se mož in žena znajdeta v stiski? In kaj država naredi, da bi mlade pripravila na to najbolj zahtevno nalogo, ki jo s seboj prinaša zakonski odnos in vzgoja otrok?

Rajši pravijo, da je vseeno, kako se posameznik odloči in v kakšni skupnosti živi. Celo naša država podpira vse te oblike. Sliši se sicer lepo, dokler ne pridemo do bistva problema: Vsak človek in ne le otroci, pravijo številni psihiatri, potrebuje za svoj psihični razvoj stalnost. V tej stalnosti najde varnost in temelj za celostni razvoj. In kaj naredi naša država? Pravi, da je vseeno, kako in s kom kdo živi; da je vseeno če si en dan z nekom, drug dan z drugim ali drugo – vse v imenu neke svobode.

Prve žrtve te lažne svobode so otroci, ki, kot lahko dan za dnem opažamo, nemo trpijo in tudi na zunaj izražajo stisko ob ločitvah in prepirih staršev. Koliko te stiske je šele v otrocih, ki odraščajo v istospolnih partnerskih skupnostih! Vzgojiteljica je pripovedovala, v kakšni stiski se je znašla deklica, ko je njena mamica zaživela s partnerko in kakšno tesnobo doživi vsakič, ko jo slednja pride iskat v vrtec. Pogrizeni nohtki in nemir v očeh to najbolje razkrivajo...

Veliko nam povedo zgodbe otrok, ki so že odrasli in so živeli v takšnih skupnostih. »Ne da sem izgubila samo očeta, ampak tudi stare starše, strice, tete, bratrance in sestrične«, je pripovedovalo dekle iz Avstralije, ki je bilo spočeto s semenom darovalca in odraščalo v lezbični skupnosti. Kako premalo se tega zavedamo in kako prepozno bo, če ne bomo takoj začeli delati za družino. Trdna družina je namreč temelj vsake zdrave družbe. Je pa seveda tudi trn v peti za tiste, ki bi družbo želeli peljati po svoje. Pokončni ljudje, ki odraščajo v zdravih družinah, so veliko težje vodljivi in so tudi preslabi potrošniki, saj ne sledijo brezglavo vsem modnim trendom.

Trditev, da naša država podpira vse oblike družin, pa je žaljiva tudi do samohranilk in samohranilcev; do tistih, ki so po ločitvah ostali sami. Prav oni najbolje vedo, kakšne rane in travme so jim pustile ločitve. Država pa pravi, da je vseeno, kakšna je njihova družina in se ob tem ne ozira na njihovo trpljenje.

In kaj šele velik del današnjih odraslih, ki sploh več ne vstopa v partnersko zvezo. Prav njihovo število vse bolj raste – nočejo se namreč vezati in sprejemati odgovornosti za otroke. Leta minevajo, omislijo si kakšno domačo žival, veliko potujejo, ustvarijo si kariero, potem pa pridejo petdeseta in šestdeseta leta, ko opazijo, da so ostali sami. In prav osamljenost je največja rana sodobne družbe. Do nje je pripeljal skrajni individualizem, ki ga podpira, kot lahko beremo v odgovoru ministrstva, tudi naša država. Ščiti namreč pravice posameznika in ne družine oz. druge družbene strukture. Paradoksalno pa je, da človeku na konec koncev ostane le njegova družina; službo lahko izgubiš, tudi prijatelje, družina pa je vedno ob tebi. Jaz nisem samo osamljen posameznik sredi vesolja: sem tudi hči, sestra, žena, mati, vnukinja, sestrična, teta... In do vseh ljudi, s katerimi sem v sorodu, s katerimi tvorim družino, imam najprej odgovornost, pa tudi ogromno podpore in veselja. Tega se v sodobni družbi vse premalo zavedamo, mediji nam ponujajo začasne zveze, trenutne užitke, učijo nas, kako dobiti vse takoj in zavreči, ko ne potrebujemo več. Sem nas vodi sodobna kultura, ki ji sledi tudi naša država. Besede kot so zvestoba, vztrajnost, potrpežljivost, čistost, dobrotljivost so zastarele, čeprav so pravzaprav zagotovilo za srečo in trdnost v življenju.

Vse te lastnosti pa najdemo v Njej, katere praznik smo obhajali včeraj. Marija je tista zvezda, ki lahko današnjemu kristjanu kaže pot naprej. Tudi če se je znašel sam, tudi če ne ve, kako naprej, lahko v Njej, ki je bila žena in mati, najde odgovor in zgled, ki ga ne slepi in mu pove resnico. Slednje današnji svet tako zelo potrebuje...

In kaj o tem pravi papež Frančišek v posinodalni spodbudi Radost ljubezni? Takole je zapisal: »Ne zavedamo se več povsem jasno, da samo izključna in neločljiva zveza med moškim in žensko v polnosti izpolnjuje družbeno vlogo, ker pomeni trdno zavezo in omogoča rodovitnost. Priznati moramo veliko raznolikost družinskih situacij, ki lahko nudijo določeno življenjsko stabilnost, toda partnerskih zvez ali zvez med osebami istega spola preprosto ni mogoče enačiti z zakonom. Nobena začasna ali pa za posredovanje življenja zaprta zveza ne zagotavlja prihodnosti. Ob tem se moramo vprašati, kdo danes skrbi za to, da bi bodrili zakonce, jim pomagali pri premagovanju nevarnosti, ki jim grozijo, jih spremljali pri vzgoji otrok, jih spodbujali, da ostane njihova zakonska zveza trdna?«. Upajmo, da bo tudi naša država, predvsem zaradi državljanov, spregledala in priznala nenadomestljivo vlogo družine za našo družbo.