Münchenska elegija
Komentarji | 27.07.2016, 09:45 Andrej Šinko
Počutim se, kot se je počutil dr. Žiga Turk po lanskoletnem napadu v Parizu. Končno je spirala nasilja, ki se je bližala mojemu življenjskemu svetu v koncentričnih krogih, dosegla mesto, ki mi je zares ljubo. V München sem se zaljubil, ko sem ga pred dvanajstimi leti obiskal prvič. Kot sem že zapisal, je v Nemčiji in Evropi veliko mest z mnogo starejšimi in pomembnejšimi kulturnimi spomeniki, z bolj idiličnimi uličicami in z živahnejšim utripom. A če pomešate uresničitev grandioznih načrtov Ludvika I. (dedka bolj znanega Ludvika II.), posrečeno obnovo po razdejanju medvojnih bombardiranj, ki ji celo v Nemčiji samih na novo zgrajenih mest ni para, in velemestno, hkrati pa domačno vzdušje, nastane nepozabna konbinacija.
Sprehod od železniške postaje proti središlču mesta po Kaufinški cesti je zame z vsakim obiskom bolj dobival okus nepopisne svobode. Ob večernem zvonjenju številnih cerkva v mestnem središču sem nehote vedno stopil hitreje in poskočneje ter vselej pozabil, da se danes v tej prestolnici južnonemškega katolištva h Katoliški cerkvi prišteva komaj še tretjina prebivalstva. Slovesni Asperges me Domine na začetku maše po misalu Janeza XXIII. v cerkvi nekdanjega damskega samostana, kot se mu pravi, se mi nikjer ni zdel lepši. In pontifikalno bogoslužje ni nikjer tako dodelano kot v stolnici naše ljube Gospe, četudi človek stoji že dve uri in ga na praznik svetih treh kraljev bolijo noge in bi med petjem datumov cerlvenih praznikov v naslednjem letu v običajnih okoliščinah najraje stopil k ambonu in diakonu iztrgal knjigo iz rok. Potem so tu bogato založene knjigarne v bližini univerze in Ludvikove cerkve, kjer najdeš (skoraj) vse tisto, kar doma občuduješ v katalogih, in ki so ravno dovolj skrite, da sem jih ob prvem obisku zgrešil in obtičal pri veliki knjigarni na Marijinem trgu. Nepozabne so hkrati ure preživete ob branju ali skeniranju v Bavarski državni knjižnici, uganili ste, moji najljubši (pa ne zaradi Brižinskih spomenikov), v nočnih urah velikokrat v samoti, čez dan v pisani družbi mlajših in starejših uporabnic in uporabnikov vseh barv in velikega števila jezikov. Doslej sem se ničkolikokrat celo ob najpoznejših urah popolnoma brez skrbi od tam sprehodil do Sendlinških vrat. In še zdaj imam pred očmi blaženo veselje svojega malega nečaka, ko smo se skupaj prevažali s sijajnim muenchenskim metrojem ali tramvajem.
Vse to mi gre po glavi, ko sedim v vlaku v Ulmu in ne vem, ali bom lahko nadaljeval pot proti Bavarski. Pa tako sem se veselil Kaufinške ceste, cerkve sv. Ane, knjigarn na Schellingovi cesti in kina Arri. V tem trenutku visi nad vsem tem senca. Da tega Münchna nemara nepreklicno ni več. In ko o tem razmišljam, mi je jasno predvsem eno. Morda sem res tudi jaz sokriv za to ubijalsko norost. Ker sem s svojimi sprehodi in obiski kina prispeval delček v mozaik sovraštva. Ker sem premalo naredil, da bi tisto, kar imam, delil. S temi ljudmi in nasploh. Saj je bilo navsezadnje meni ravno tako dano, predvsem zaradi truda in skrbi mojih staršev Toda ne glede na to ta norec in ti norci v zameno ne morejo ponuditi ničesar. Nasproti lepoti Münchna so lahko postavili v svoji zavisti, enem najhujših grehov po vseh kanonih, samo en velik, brezupen, teman nič. Zato so močni, ker se je proti globokemu niču težko boriti. Molim in upam, da München ne bo v prizadevanju, da bi jim bil kos, tudi sam stopil korak proč od svoje odprtosti in proti niču. Kajti v zadnjih dneh sem se v Nemčiji lahko prepričal, da je trenutno malo dežel na svetu, ki bi se tako trudile ponuditi roko drugim in drugačnim in jih razumeti, pa naj bo še tako težko. Ko prideš v koelnsko stolnico, te najprej namesto srednjega veka pozdravi instalacija Kristus sedi v begunskem čolnu. Verjetno tudi zato, ker je bil obračun z barbarsko preteklostjo za Nemce vprašanje obstoja. Marsikdo drug se sam in ves svet z njim pretvarja, da je tam, kjer je en sam barbarski (pa nima ta pridevnik v pričujoči rabi nič opraviti z zgodovinskimi”barbari”) nič, v resnici nekaj.
Zato tokrat ne bom imel prav nobenega razumevanja za tiste, ki bodo v streljanju v nakupovalnem središču v Olympiaparku in drugih napadih minulega tedna iskali kak “višji” smisel ali plemenito idejo za ničem ali se nad tem celo navduševali kot nad izrazom ne vem kakšnega pristnega čustva, ki da smo ga zahodnjaki izgubili. Za kaj takega sem veliko preveč žalosten in jezen.
P. S. Prispel sem v München. Laže mi je pri srcu, ker je vse videti “normalno”, kakor je pač na tem svetu še lahko kaj normalno, kot pravijo ljudje tukaj. Med mojim bivanjem tukaj sta se potem zgodila še dva napada, eden na Bavarskem in eden pri sosedih v Baden-Wuerttembergu.
Vir:casnik.si
