Sem mar jaz varuh svojega brata?

Svet | 19.07.2016, 14:45 Petra Stopar

V 21. stoletju se ob številnih tragičnih dogodkih, družbenih spremembah in naraščajoči moči dobička mnogi sprašujemo, kam gre ta svet. Primer: Medtem ko na tisoče otrok, skritih pred kamerami, trpi v suženjstvu, zaporu in pomanjkanju, njihovi vrstniki lagodno uživajo svobodo gibanja ... vendar, počakajte malo – z lovljenjem »pokemonov« - je to sploh svoboda? Japonska industrija si mane roke zaradi naraščajoče priljubljenosti te mobilne igre, korporacija, ki je na seznamu mnogih podjetij, ki za svoje proizvode izkoriščajo otroško delovno silo. Dobiček, kot kaže, žal ne pozna ovir. To je dobiček, ki poganja vojno. Prag tolerance do dejanj, ki ranijo človekovega duha in telo, je vse višji. Kje smo izgubili čut za sočloveka?

Nasilje človeka nad človekom spremlja našo zgodovino od samega začetka, o njem govori tudi Sveto pismo. Le kdo ne pozna zgodbe o sinovih Adama in Eve. Kajn je iz jeze in ljubosumja ubil svojega mlajšega brata Abela, ker se je Gospod ozrl na njegovo daritev, na Kajnovo pa ne. Ko je Gospod Kajna vprašal, kje je Abel, mu je Kajn najprej odgovoril z lažjo, češ, da ne ve, nato pa očitajoče vprašal »Sem mar jaz varuh svojega brata?«. Bog pa Kajna zaradi tega ni kaznoval s smrtjo, ampak ga je izgnal z domače zemlje. Ob tem mu je dal vedeti, da kdorkoli bo ubil Kajna, bo sedemkrat maščevan.

Na nek način smo vsi potomci Abela in Kajna, razdeljeni. Teološke in filozofske razprave v ozadju te paradigme so preobsežne za teh nekaj minut in so tu tudi odveč. S prispodobo, ki mi je prišla na misel ob premišljevanju o napadih in vojaških spopadih zadnjih nekaj dni, sem samo želela spomniti na že izrečeni stavek »Sem mar jaz varuh svojega brata?«. Dandanes bi ga lahko tudi prevedli z besedami, kot so »Kaj to mene briga!« ali »Meni je vseeno.« ali »To ni moja stvar.« Te besede so nam bližje. Sodijo tako v makro kontekst svetovnih dogodkov, ob katerih svetovni politiki nimajo volje, da bi karkoli ukrenili za to, da bi se trpljenje nekega naroda ali skupine končalo, kot v čisto mikro okolje pred naše domače pragove. Ko zanemarimo stisko bližnjega ali preprosto bližnjega samega, takrat iz nas deluje delček »kajnovskega«, kljub temu, da kot otroci, ki smo slišali ta svetopisemski odlomek pri verouku ali sveti maši, nikoli nismo hoteli biti kot Kajn. Pretreseni smo bili nad krutim početjem do njegovega brata in še bolj nad brezbrižnostjo in aroganco, ki je sledila. Vsaj takšen vtis je odlomek pustil pri meni.

To, da bi pomagali ljudem, ki kakorkoli trpijo ali se jim dogaja krivica, če imamo možnosti, ne bi smela biti samo naša dobra volja, ampak dolžnost. Vmešali bi se ne iz nekih koristi, zakonskih obvez in pričakovanj, marveč iz ljubezni same. Ni dolgo, kar so pristojne službe in strokovnjaki po pretresljivi smrti nemočne deklice pozivali k odločnejšemu ukrepanju vsakega posameznika v boju proti nasilju nad otroki. Poudarili so, da lahko najhuje prepreči kdorkoli, ki bi karkoli posumil – dovolj je že samo sum. Tistega, ki bi to prijavil, ne bo nihče preganjal. Očitno je res strah pred novim nasiljem in grožnjami tisti, ki marsikomu preprečuje, da bi posegel v početje, ki ne pozna meja, pa tudi strah pred tem, da bo ob morebitnem lažnem preplahu nekdo neupravičeno ožigosan za nekaj, česar v resnici sploh ni in ne more biti. Ne glede na karkoli, upajmo, da nam je bilo v poduk in se bomo krhkosti nedolžnega otroškega življenja v prihodnje bolje zavedali, ne samo po telesni, ampak tudi po duševni strani.

Če na vse ljudi gledamo kot na brate in sestre, imejmo vedno v zavesti to, da smo vsi njihovi varuhi, njihovi bližnji. Tu dobimo tudi odgovor na vprašanje, na katerega je Jezus odgovoril v obliki prilike o usmiljenem Samarijanu, ko ga je neki judovski duhovnik vprašal, kdo je njegov bližnji. Nekaj dni nazaj je o tej priliki govoril tudi papež Frančišek in nas povabil, naj se vprašamo, ali smo mi med tistimi, ki ljudi razvrščajo po merilih lastnega ugodja in smo selektivni pri odgovoru na vprašanje »Kdo je moj bližnji«. Če ne prej, nas bo ob koncu našega življenja Bog spomnil, da je bil on tisti napol mrtev človek na poti iz Jeruzalema v Jeriho. Vprašal nas bo tudi, ali se spomnimo nekega lačnega otroka, ki je bil on. Bog je bil tudi begunec, ki ga mnogi odganjajo ali dedek in babica, ki sta zapuščena v domu za ostarele, je opozoril papež. A odločitev o tem, do koga bomo usmiljeni in komu bomo pomagali, je na koncu vedno naša.