Novice iz Melbourna
Matjaž Merljak
Vsak dan postaja hladneje, tudi dežuje več kot ponavadi. Vsaka kaplja dežja je za tukajšnjo rdečo zemljo veš kot potrebna. Jesensko vreme je bilo v začetku kar precej vroče, celo do “indijskega poletja”se je povzpelo. Zadovoljni smo z letošnjim poljedelstvom, turizmom in pri vsakdanjem delu. S prvim junijem se nam uradno zapiše zimski čas.
Mesec maj - šmarnice v maju - temu lepemu opevanemu mesecu smo se tudi v Melbournu poklonili s pobožnostjo ob petkih, sobotah in nedeljah. Tretjo in četrto nedeljo smo zapeli tudi litanije Matere Božje. Letos smo poslušali izbrana pričevanja o Mariji Pomagaj z Brezij iz knjige Po Mariji podarjene milosti. Knjigo so izdali na Brezjah koncem leta 2014 ob dvestoletnici Marijine podobe, ko smo tudi avstralski Slovenci podarili Brezjam mozaik Marije Pomagaj, delo našega umetnika Lojzeta Jeriča.
Druga nedelja v maju je tudi v Avstraliji posvečena materam - Materinski dan. V Verskem in kulturnem središču v Kew-ju so učenci Slomškove šole pripravili svojim mamicam, starim mamam v narodnih nošah lep kulturni program v besedi, pesmi in plesu. Prav tako so v ta namen po slovenskih društvih širom Melbourna pripravili za mamice, matere in nonice brezplačna okusna kosila z domačimi ansambli in plesom. Vse povsod je mama tista, ki je spoštovana ne le samo ta dan, temveč vse leto. Resnično je mesec maj opevan skoraj vsako nedeljo.
Melbournski nadškof dr. Denis Hart je praznoval 16. maja svoj 75. rojstni dan. Poslali so mu čestitke in ga tudi povabili na večerjo v Baragov dom. Bila je Binkoštna nedelja in nedelja Svete Trojice, tudi Sveto Rešnje telo in kri. Slovenska skupnost je resnično lahko ponosna in zadovoljna, da nam je dano vse to domače praznovanje s pomočjo našega slovenskega patra Cirila Božiča, p. Davida, misijonarke Marije Anžič in vsega osebja v Slovenskem Missionu v Melbournu tako daleč - dom od doma.
19. maja smo se s skupino 16-ih rojakov odpravili na enkratno 17-dnevno potovanje v Kanado in Ameriko. Sama priprava z vsemi dovoljenji je trajala kar nekaj mesecev. Rečeno, storjeno! Pot se je pričela z avionom do Hong Konga z enournim postankom, nadaljevali do Vancouver, Kanada, skupaj 20 ur. Za seboj smo pustili pozno jesen, prileteli v pozno pomlad. V Vancourvu nas je avtobus odpeljal do hotela, kjer smo se po dolgi vožnji malo najedli in odpočili in naslednji dan še ogledali samo mesto in tamkajšnje zanimivosti. Proti večeru nas je avtobus že odpeljal na železniško postajo, kjer smo prespali na vlaku. To je vlak, ki ima vagon s stekleno streho s čudovitim pogledom tamkajšnjih mest in visokih zasneženih gora - tudi Mount Robson 3.954 metrov, katera je najvišja v tem Kanadskem gorovju. Izstopili smo z vso prtljago v mestu Jasper in tam tudi prespali. Avtobus, ki je sicer vozil 800 km prazen vso pot za nami zato, da smo bili mi deležni prvega pogleda Kanadskega gorovja iz vlaka. Pot nas je zatem vodila do svetovnega in najbolj opisanega počitniškega jezera Lake Louise! Beseda pomeni vse: plavo-zeleno jezero, kjer se topi led iz Victoria Glacier. Svetovno poznan hotel z več tisoč sobami, trgovinami in sprehajališči. Pot se je vila med visokimi gorami dalje proti mestu Banff. Prenočili, si ogledali samo turistično mesto z nekaj tisoč prebivalci. Reka kot biser se je vila pred našimi očmi, ko smo z vodičem sedeli na gumijastemu čolnu in se peljali po tej zeleno plavi reki. Kaj pomeni sveži zrak! Naslednji dan smo se ustavili pri drugem ledeniku, kjer je snežilo za vso našo radost in presenečenje. Kepali smo se kot nekoč doma! Od tam dalje nas je pot vodila do mesta Chase, kjer domujejo tako rekoč na njihovi zemlji stara Indijanska plemena. Končali smo v mestu Whistler, kjer so bile leta 2010 olimpijske igre in prispeli nazaj v Vancouver.
Še isti dan 28. maja smo se vkrcali na potniško ladjo Holland America Line za naslednjih osem dni. Bila je spet popolnoma druga vrsta zanimivosti. Našli smo si svoje kabine se za trenutek odpočili, med tem časom pa je ladja že plula proti drugi strani ledenikov in visokih gora. Po dnevu in pol vožnje smo se ustavili v prvem glavnem mestu Aljaske, Juneau. Imeli smo priliko za ogled tega mesta, kjer so bili prvotni prebivalci rudarji v rudnikih zlata in ruski trgovci s krznom, istočasno smo si nakupili tudi nekaj spominčkov. Naslednje mesto, kjer smo se ustavili, je bilo Skagway. Že na ladji smo si kupili vstopnice za posebni ozkotirni vlak, kateri se je povzpel v to gorovje vse do 873 m visoko. Pogled na prevoženo pot v to skalovje in višino je bilo enkratno. Naslednje večje mesto ob obali je bilo Ketchikan - svetovno ribje “salmon” mesto. Tudi v tem mestu je bilo dovolj zanimivih stvari za ogled, poleg že vseh trgovin založenih z zlatnino in kožnimi izdelki. Vrnili smo se nazaj na našo ladjo, kajti to je bil naš zadnji izhod na kopno. Sledil je samo še enkraten pogled na zadnji in največji ledenik in to samo iz ladje, katera se je za popoln ogled le počasi obračala. Po vseh teh zanimivostih smo na ladji imeli tudi večerne predstave, vseh sort zdravilnih in kuharskih nasvetov, bazenov, hrane in skratka čudovito preživetih osem dni na morju.
Vsi smo se vrnili nazaj utrujeni od vožnje, po drugi strani pa zelo bogati v srcu od sveta, katerega si pred tem niti pomisliti nismo znali kaj in koliko je bilo vključeno v tem 17-dnevnem potovanju.
Upam, da bo kdo med poslušalci, ki bi pomislil na tako ali kakšno drugačno potovanje v te kraje Kanade in Amerike vredno vsakega časa in nenazadnje tudi denarja.
Čestitke za - DAN DRŽAVNOSTI-25 LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE!
