Nataša LičenNataša Ličen
Jaka KorenjakJaka Korenjak
Tanja DominkoTanja Dominko
Mateja Feltrin Novljan na poti na Kredarico (foto: Blaž Lesnik)
Mateja Feltrin Novljan na poti na Kredarico

Nasilju moramo reči odločen NE

| 12.07.2016, 15:43 Mateja Feltrin Novljan

Ozračje je v tem trenutku pregreto v vseh pomenih besede. Luka Koper, vladna trenja, ob katerih se ti lahko na obrazu nariše tudi nasmeh, a ker so problemi resni, je ta bolj grenak. Tu so počitnice, ki narekujejo drugačen tempo, vnašanje dobrih sprememb v naša življenja. Otroci nimajo dnevnih obveznosti kot sicer, posledično pa tudi starši. A vendarle nekih univerzalni navodil, kako dobro in prav preživeti počitnice, ni.

Ob vsaki stvari, ki jo kupimo, dobimo zraven tudi navodila za uporabo. Različni smo si, nekateri jih najprej preberejo, drugi si stvar ogledamo, jo uporabljamo, potem pa, ko se kaj zatakne, pogledamo še navodila. A tako rokujemo s stvarmi, predmeti … Kako pa delamo z otroki, z ljudmi? Mislim, da bi morali ob rojstvu otroka dati staršem v roke knjižico in jim med drugim z velikimi, odebeljenimi črkami napisati: Otroka ne vzgajamo z roko, pač pa z zgledom in besedo.

Med svojimi znanci veljam za precej tečno, ker pač ne pristajam na to, da kakšna vzgojna otroku res ne škodi. Saj veste, kaj mislim. Tako kot se mi zdi edino dopustno, da sedeš za volan, ko ne piješ alkohola in si torej 0.0 šofer, tako bom do konca svojega življenja zagovarjal dejstvo, da je dolžnost vsakega starša, da otroka vzgoji v odraslega in odgovornega človeka in v družini živi načelo 0.0 nasilja.

A dejstvo je, če ostanem pri primerjavi z avtom, da preden dobimo šoferski izpit, opravimo kar nekaj teoretičnih in praktičnih ur, medtem ko je pri otrocih drugače. Otroci so namreč dar, največji in najdragocenejši. A očitno veliko ljudi z zakladi ne zna ravnati. To vsako jutro kaže žalostna statistika. Ko kličemo 113, skoraj ne mine jutro, da ne bi poročali o posredovanju ob družinskem nasilju, izrečenih pripovedih približevanja. Ob teh podatkih mi vedno zastane dih.

Ob objavi, da je umrla mala, nedolžna, komaj dve leti stara deklica, so privrele solze … Še danes kriči zakaj in kako je to sploh mogoče? In še danes ne morem verjeti, da nihče v vsem tem času ni opazil, kako to nedolžno bitje trpi. Deklica je imela rane, ki so kazale, da je bila žrtev brutalnega nasilja že dolgo časa. Zdi se, da se je ob tej tragični smrti zganila vsa Slovenija. Le kako se ne bi? Žalostno in boleče dejstvo je, da se največ krivic in bolečin zgodi prav za domačimi štirimi stenami, ki bi morale biti varnost, zatočišče …

Se bo v tistih, ki so nasilni, kaj zganilo do te mere, da se bodo streznili? V dobesednem in prenesenem pomenu. Sama sem se že od nekdaj bala pijanih ljudi, če sem kje od daleč videla koga, ki se je opotekal, me je prevzel nelagoden občutek … Tega pač, Bogu hvala, nisem bila nikoli vajena. Ko danes vidim koga, ki se opoteka, me še vedno prevzame nelagodje, nek strah, še bolj pa me presune, ker vem, da bo ta človek prišel v nek dom in … Potem ne upam razmišljati naprej. Kako hude rane nastanejo v otrokovi duši, srcu, ki mora živeti s takšnimi starši. Da ne govorim o fizičnih ranah, kar smo doživeli v preteklih dneh. Nasilje je dejstvo, žal. Največkrat gre za nasilnega očeta in prestrašeno mamo, ki potem, ko pride policija, stopi v bran možu, češ, saj ko je trezen, je pa dober. To so resnične zgodbe, ki jih seveda brez imen, povedo ljudje, ki poklicno vstopajo v ta svet.

Nasilju moramo reči odločen NE. V vseh oblikah, v vseh skupnostih, predvsem pa ga je treba izkoreniniti iz naših družin, ustaviti ta peklenski voz, ki ga nekatere družine vlečejo iz roda v rod. Čisto nedopustno in nemogoče se nam zdi, ko slišimo zgodbe, kako so nekoč v šolah otroke tepli po prstih, rokah, jih fizično kaznovali. Danes šola zmore brez tega in deluje odlično – otroci in mladi znajo vedno več in bolje, prav zaradi boljših okoliščin, ki jih imajo.

Pa se vrnimo k eni vzgojni, ki jo odrasli tako radi upravičijo, če otroka udarijo. Vsem takim bi privoščila, da bi jih njihov nadrejeni, ko bi naredili napako v službi, pošteno klofnil. Pač, prislužili bi si eno vzgojno. Na kup zgražanja bi naleteli, o mobingu in še marsičem bi poslušali, ker je to pač nedopustno. A dopustno pa je, da se odrasel človek, tudi če samo s klofuto, spravi nad manjšega in fizično šibkejšega od sebe in mu na ta način dopove tisto, česar z besedami pač ne zna. Ali res ni nikogar, ki to počne, sram? Če vprašate tiste otroke, ki so dobili kar nekaj vzgojnih v svojem življenju, vam bodo povedali, da so vedno vedeli, zakaj. To je čisti dokaz, da je nasilje za mnoge način komunikacije. In tak način se potem prenaša in roda v rod in ostaja družbeno sprejemljiv. Tako kot je družbeno sprejemljivo, če ne že skoraj obvezno, da nazdravljamo samo z alkoholom. Če si odrasel in ne piješ alkohola, v največ krogih veljaš za čudnega, čudaškega in razlagaš, zakaj pa res ne piješ. Pravzaprav se opravičuješ, ker ne piješ, namesto, da bi bilo ravno obratno. A tudi zato bo potreben temeljit preobrat najprej v družini in potem družbi. Oče s pivom v roki, okajen na vsakem pikniku ali veselici, z nobeno besedo ne bo prepričal otroka, da je pitje alkohola škodljivo, nedopustno in nepotrebno. Za vzgojo so potrebne prijazne in odločne besede, predvsem pa dobri zgledi.

In če sem začela z navodili za uporabo, naj še končam pri njih. Veliko je literature, ki nam pomaga spreminjati sebe, živeti odnose, vzgajati otroke. Veliko je predavanj, seminarjev, izobraževanj – še nikoli toliko in to je prednost tega časa. Možnost, da se spremenimo na bolje, imamo vsak trenutek. Kako? Najprej ne bežimo sami pred seboj, ustavimo se, prisluhnimo in priznajmo si. Ne bežimo pred možem, ženo, podarimo si čas, ne delimo le skrbi, delimo si tudi radosti. In najbolj pomembno – vzemimo si čas za svoje otroke, če imamo to srečo, da so nam podarjeni. Prisluhnimo jim, vsakemu posebej, ker je vsak čisto unikaten. Sam nam bo pripovedoval svojo zgodbo in jo delil z nami, sam nam bo pokazal, kje potrebuje oporo in kako naj mu postavimo meje, le čas si moramo vzeti. Saj veste, kaj je najbolj dragoceno v vaši družini in na tem gradite. In ko so otroci majhni, morajo biti oni naša prioriteta, ker so najdragocenejši dar in do njega se je treba obnašati odgovorno. Čez leta, ko bodo otroci že bolj samostojni, ko zvečer ne bodo potrebovali vaše roke, rame, objema, bodo na voljo še vse mogoče telovadbe, fitnesi, v bistvu jih bo najbrž še več. In takrat boste vse zamujeno lahko nadoknadili, le tistih najbolj občutljivih let, ko nas otroci najbolj potrebujejo, nikoli ni nazaj. In samo ta v resnici nekaj štejejo.

Ne pustite družbi, za vas zapelje. Upajte si biti drugačni, boljši in na prvo mesto postavite družino. Tudi če boste zato morali v svoje življenje vnesti nekaj sprememb. A za zaklade, kakršni so otroci, je vredno tvegati vse, predvsem pa jim je vredno posvetiti svoj čas. Kajti navodil, kako dobro vzgojiti svojega otroka, ni. Vsak je namreč svoj zgodba, unikatna, neprecenljiva in dragocena.

 

Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...