Pod svobodnim soncem

Komentar tedna | 24.06.2016, 15:41 Petra Stopar

Ob 25-letnici slovenske državnosti sem za tokratni komentar izbrala naslov Finžgarjevega zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem. Tisti, ki nekaj damo na naše prednike in smo jih z veseljem poslušali, vemo, da je bil to sen vsakega Slovenca, srčna želja gojiti in ohraniti slovensko besedo, biti na svoji zemlji, svoj gospod; videti svoje otroke, ki se rodijo in odraščajo pod svobodnim soncem. In danes, ko praznujemo četrt stoletja lastne države, je dovolj razlogov za skupno praznovanje, pravim skupno, kajti Slovenija je ena in vsi smo del te skupnosti.

Ko smo leta 1991 razglasili državo, je bila moja prva misel namenjena mojemu očetu in na glas sem si rekla: »Dragi tata, škoda, ker nisi dočakal tega dne.« Vedela sem, koliko zaničevanja in trpljenja je doživel, samo zato, ker je bil Slovenec, ker so bile v njegovih dokumentih napisane neke druge države, nekaj, kar ni odgovarjalo temu, kar je on v resnici bil. Naj mi oprostijo vsi tisti, ki sedaj stojijo v prvi ali drugi vrsti, ki se dobivajo na eni ali drugi proslavi in govorijo drug čez drugega in si pripenjajo zasluge. Hvala za vse dobro, pa vendar, naša pot v samostojnost in državnost se je začela veliko stoletij prej, tlakovali so jo naši predniki. Tlakovali so jo s slovenstvom skozi vero, kulturo in poštenim delom. Kljub zatiranju je iskra pod pepelom vedno klila, in šele tistega junijskega večera, ko je zaplapolala naša zastava, smo spoznali, da se tista iskra imenuje država Slovenija.

Vsi, prav vsi prebivalci naše Slovenije, smo lahko ponosni in zaslužni, da nam je to uspelo, vsak glas je prispeval k odločitvi in končno tudi glas proti je pokazal, da se ni več potrebno bati, da ni več potrebno slepo slediti nekim temnim silam, temveč da se rojeva demokracija. Taka ali drugačna, zavita v tančico strahu in pričakovanj. Ne kažimo s prstom na to, kaj je kdo takrat rekel, važno je, kaj je iz tega nastalo.

Saj vemo, ob rojstvu otroka smo vsi veseli, polni načrtov in želja, kaj vse bi oz. bo iz tega otroka ratalo. Kaj iz tega nastane, pa je druga zgodba, potem pa pravimo, da so za stranpoti krivi geni, slaba družba, napačna vzgoja in kaj vem še kaj. A ni isto z našo državo? Preveč dvobarvnih genov se je nabralo pod našo kožo, preveč družbeno nekoristnih dejanj se je začelo kopičiti, ja, pa tudi vzgoja je celim generacijam oprala možgane. Tega se ne da spremeniti čez noč, tega se ne da zamenjati kot srajco, ker je to del naše biti, ker je to del naše duše. Ja, pri petindvajsetih pa je že čas, da prenehamo iskati izgovore in krivce, pri petindvajsetih letih je čas, da mladenka in mladenič zadihata s polnimi pljuči, ostaneta spoštljiva do preteklosti, vendar zreta v prihodnost. Svobodno sonce daje vse možnosti.

25. junija pred petindvajsetimi leti smo bili vsi polni pričakovanj, mislili smo, da bo že zaradi lastne himne in lastne zastave vse drugače. Res je bilo in je še drugače, toda imeti državo še ne pomeni, da se bosta cedila mleko in med. Ni potrebe, da primerjamo prej in potem, ni potrebe, da se primerjamo z drugimi državami. Mi smo to, kar smo. Imamo lepo deželo in prav je, da smo na to ponosni, vendar država je kot zakonska zveza, kjer pravimo 'ostali si bomo zvesti v dobrem in hudem'. Zato je naša sveta dolžnost, da vsak na svoj način prispevamo k skupnemu dobremu. In prav tu je srž problema, kjer je večinoma pomembno moje dobro, nič pa me ne zanima tvoje dobro, za skupno dobro pa komaj vemo.

Zanimivo, vse preveč govorimo o 'prvoborcih' naše samostojnosti. Vse bolj je to podobno teku čez drn in strn. Kdo je bolj zaslužen, kdo je držal zavoro, kdo je diplomatsko plaval s tokom, da se ne bi komu zameril? Tipični primeri človeških lastnosti, ki se kažejo na vsakem koraku in nas na vsakem koraku tudi razdvajajo. Ni vaške veselice ali intelektualnih srečanj, da se ne bi na to temo udarili 'naši' in 'vaši'. Moder mož mi je povedal, da so zaradi obeh gospodov, saj vsi veste, katera dva mislim, v družini skregani. A nam je tega treba?

Še bolj zanimiv pa je pogled iz drugega zornega kota: padle so tovarne, banke so šle na kant, ni denarja za popravilo mostov, cest, zdravstvo, šolstvo, policija, vojska se upira. Sociala je prišla tako daleč, da se govori o lačnih otrocih, o deložiranih upokojencih. Prodali in zafurali smo vse, kar se je prodati dalo, sedaj je na vrsti Luka Koper, še dobro, da nismo dobili Piranskega zaliva, ker se bojim, da bi prodali tudi tega. Oprostite, če ga že niso. Ne, ne bom več naštevala, le spomnila bom, da tu ni nobenega teka čez drn in strn. Tu si nihče ne pripenja zaslug, tu ni junaka, ki bi javno povedal, da je bil pri teh kupčijah zraven, oprostite, tu so vsi nedolžni kot dojenček. Le na vaških veselicah in intelektualnih srečanjih so 'vaši' in 'naši' lopovi; na sodiščih, kjer je prostor za take stvari, pa je vse tiho. Tudi to poglavje je potrebno zaključiti, junake, ki so zapravili vse, kar se je zapraviti dalo, pa izločiti iz državnega maratona.

Ob koncu bi naši državi zaželela vse dobro, najboljše. Naj se prižgejo iskrice v očeh, ko boste peli slovensko himno, v vsakem človeku vidite brata, in ne vraga. To nam priporoča pisec besedila France Prešeren in to nam v melodiji, ki boža dušo, ponuja skladatelj in duhovnik Stanko Premrl. Oba velika moža, pa še mnogi drugi, so naši državi in naši samostojnosti tlakovali pot. Zato naj bo popotnica vsem nam geslo našega primorskega škofa: »Pogum, vse ljudstvo v deželi!«

Pa vse dobro vam želim!