Hvaležnost in sanje

Slovenija | 21.06.2016, 11:12 Marjana Debevec

Ko se oziram 25 let nazaj, na dan, ko smo Slovenci končno dobili svojo državo, čutim predvsem veliko hvaležnost za ta dar, ki ga številni narodi, kljub naporom in trudu še niso prejeli.

Hvaležnost najprej Bogu, da nas je vodil po tej poti, po drugi strani pa tudi hvaležnost do vseh tistih, ki so tlakovali pot do naše samostojnosti. Pri tem ne mislim, le osrednjih nosilcev, ki so v javnosti bolj znani, ampak predvsem tistih majhnih, preprostih ljudi, ki so z ljubeznijo do naroda in do svojih bližnjih dali svoj nenadomestljiv prispevek k temu, da smo bili kot tako majhen narod sposobni priti do svoje lastne države.

In danes? Danes čutim predvsem hvaležnost vsakemu, ki se trudi v potu svojega dela prispevati za skupno dobro; številnim družinam, ki prinašajo veselje in upanje našemu narodu. Gre za družine, ki se pogumno odločajo za življenje, ki se dan za dnem odločajo za dobro; za zakonce, ki so si upali sprejeti dokončno odločitev drug za drugega in se odpravili na pot v neznano pustolovščino, ki jo prinaša zakonsko življenje; za starše, ki se kljub napornemu tempu življenja vedno znova odločajo za svoje otroke in jim posvečajo svoje moči in svoj čas; za tista drobna dejanja, ki v očeh ljudi vedno znova prižigajo iskrice upanja.

Čeprav bi nam mediji včasih radi prikazali življenje v čim bolj črni luči, pa verjamem in doživljam, da je teh dejanj vedno več. Vedno znova presenečena opažam, kako se posamezniki ali družine odločijo, da bodo izstopili iz rutine vsakdana in skrbi za svoje lastno življenje ter posvetijo svoje življenje za druge. Pa to niso le od Boga poklicani duhovniki ali redovniki, ampak družinski očetje in matere, ljudje, ki čutijo, da na tem svetu niso samo zase, ampak tudi za druge.

V petek me je ganilo, ko sta na tiskovni konferenca zakonca Simona in David pripovedovala o tem, kako se po tem, ko sta videla, da sta neplodna, nista zaprla v svojo bolečino, ampak sta ustanovila zavod, kjer se lahko pari s tem križem življenja srečujejo, si podelijo svoja občutja in, kar je najpomembnejše, najdejo svoje poslanstvo v tem svetu – najdejo svojo rodovitnost, ki ni nujno telesna.

To je le eden od zadnjih primerov. Vedno znova me na primer navdušijo tudi mladi, ki se nasprotno od svojih vrstnikov, katerih pogledi so pogosto prazni in zdolgočaseni, odločijo, da bodo počitnice preživeli kot prostovoljci v različnih delovnih kampih. In teh mladih je vedno več.

Veliko takšnih ljudi srečujem, ki želijo izpolniti svoje poslanstvo v tem svetu in ti ljudje gradijo prihodnost naše držav; ljudi, ki sami zase mislijo, da niso nič posebnega, a so njihova dejanja ljubezni vredna več kot tisoč praznih besed.

Zato sem hvaležna in zato si upam sanjati: sanjati, da bodo ob zlatem jubileju uresničene besede našega velikega pesnika: Edinost, sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo. Verjamem namreč, da bodo takšna majhna dejanja miru, ki niso vidna očem javnosti, ki ne zbujajo pozornosti, a vendar tlakujejo trdno pot v prihodnost, nekoč pripeljala tudi do sprave v našem, žal še bolj razdeljenem narodu kot pred petindvajsetimi leti. Sanjam o tem, da si bomo bolj kot za svojo lastno korist, prizadevali za skupno dobro; da se bomo odpravili na pot dialoga, ki bo zelo zahtevna, a hkrati osrečujoča za vse.

O dialogu mnogi govorijo, pogosto pa pozabljamo na njegovo vsebino: ne gre za to, da predstavimo vsak svoja stališča, ampak za veliko več; gre za to, da znam prisluhniti človeku, ki je ob meni do te mere, da ga razumem v tem, kar doživlja in v tem kar misli. Šele takrat mu lahko predstavim tudi svoj pogled na določen vidik življenja. Pravijo, da človek, ki vstopi v dialog, ni več isti, kot je bil prej. Dialog pa lahko v resnici živi samo tisti, ki ima trdno oblikovano svojo lastno istovetnost, sicer ne more sogovorniku ničesar podariti.

Sanjam, da se bomo tega dialoga vedno bolj naučili in ga v praksi živeli. Ni dovolj, da ga pričakujemo od politikov, ki ga večkrat niso sposobni živeti. Na nas je, da ga uresničujemo v vsakdanjem življenju in tako dokažemo, da je mogoč. Papež Frančišek nas celo vabi h kulturi srečanja in dialoga. Kultura pa pomeni spremembo miselnosti in načina delovanja. Sanjam, da bi ta kultura vedno bolj, korak za korakom, vstopala v naš narod in nas vodila do uresničitve tiste želje, ki jo vsak dan molimo v molitvi Oče naš: Kakor v nebesih, tako na zemlji. Če so bile to sanje Boga, so lahko tudi naše sanje.

V teh mesecih po slovenskih krajih roma kip fatimske Marije in mnogi pravijo, da ob srečanju z Njo doživljajo duhovne vaje. Naj nas Ona vodi po poti, ki jo je sama živela ter nam pomaga, da bodo naša srca vedno bolj podobna njenemu srcu, ki vedno odpušča, ki vse pokrije, ki je trdno, a hkrati blago, ki sprejme vse in vsakogar. To so sanje, ki pa lahko postanejo resničnost.