O odnosu do države in duhovnikov

Slovenija 29. 06. 2016, 14:30 Marta Jerebič

Za nami je dan državnosti, pred nami je praznik sv. Petra in Pavla. Ob prvem lahko razmišljamo, kakšna bi morala biti država, ob drugem kakšen bi moral biti duhovnik.

Najprej o slednjem. Papež Frančišek je ob nedavnem jubileju duhovnikov nanizal kar nekaj lastnosti duhovniškega poklica v današnjem času.

Pastir gre iskat izgubljeno ovco. Ne prestraši se nevarnosti, brez zadržkov se odpravi ven z območja pašnikov in zunaj svojega delovnega časa. Ne pusti si plačati nadur. Je pastir, ne nadzornik črede.

Ne pušča le odprtih vrat, ampak gre ven iskat tistega, ki skozi vrata noče več vstopiti.

Ne ošteva tistega, ki zapusti pot ali se na njej izgubi, ampak je vedno pripravljen znova vključevati in zgladiti spore. Poslanstvu se predaja ne samo 50 ali 60 odstotno, ampak z vso svojo bitjo.

Je notranje veder, srečen, da je kanal usmiljenja in približevanja človeka k Božjemu Srcu. Žalost zanj ni nekaj normalnega, ampak je samo prehodna; strogost mu je tuja, ker je pastir v skladu s krotkim Božjim Srcem.

Papež Frančišek je v preteklosti navedel še veliko drugih priporočil duhovnikom, morda je najbolj znano tisto o duhovnikih z vonjem po ovcah.

Zato morda niti ni čudno, da se je med samimi duhovniki pojavilo negodovanje, češ da jih tale papež preveč graja.

»Kakšna graja je, kakšno oštevanje je,« odgovarja papež, a dodaja, da smo vsi grešniki in da je tudi veliko dobrih in svetniških duhovnikov, ki delujejo tiho in na skrivnem. Včasih kdo povzroči škandal, a vemo, da drevo, ki pade, pogosto povzroči več hrupa kot ves gozd, ki raste.

Zanimivo, da je papež ob tretji meditaciji za duhovnike, ki jo je imel 2. junija v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja prebral celotno pismo nekega italijanskega duhovnika, ki upravlja tri hribovske župnije. Papežu se zahvaljuje za njegov nauk, pa tudi za kakšno grajo. Omenja pa težavo - včasih je potegnjen v vrtinec birokratskih nalog in tako ne more biti blizu vernikom. »A če včasih nimam vonja po ovcah,« je zapisal duhovnik, »sem ganjen ob svoji čredi, ki ni izgubila vonja po svojem pastirju: ovce nas ne pustijo same. Če pastir zapusti svoj pašnik in se izgubi, ga čreda prime in drži za roko. Gospod nas vedno rešuje prek svoje črede,« je še zapisal ta duhovnik.

Ob tem mi na misel prihaja kar nekaj vprašanj – koliko verniki sploh podpiramo svoje duhovnike, ali jih morda samo grajamo? Papež bi moral podobno kot za odnos duhovnik – vernik napisati tudi priporočila za obraten odnos – odnos vernikov do duhovnikov. Večkrat je že spregovoril o tem, kako naj bi verni laiki delovali v župnijski skupnosti in navzven, ne spomnim pa se, da bi kdaj kakšen govor namenil samo temu, kako bi morali podpirati duhovnike. Nekaj misli se seveda najde, od molitve do kakšne druge podpore. Zagotovo pa poziv k usmiljenju velja ne samo v odnosu duhovnik – vernik, ampak tudi obratno. Je pa to težko, za enega kot za drugega. Duhovniki namreč pogosto kritizirajo nas, mi kritiziramo njih. In se izgubimo v tem vrtincu. Pot usmiljenja je veliko težja, po njej je treba hoditi zavestno. Opominjati se je treba, da smo vsi samo ljudje, grešniki. Usmiljenje ne pomeni popuščanja, ampak podati roko, pomeni razumevanje, naklonjenost, soudeležbo, ljubezen.

Takšna bi morala biti tudi odnosa država – državljan in državljan- država. Enake lastnosti, kot jih je papež naštel za duhovnike, lahko prevedemo tudi v lastnosti države – svojim državljanom se predaja 100 odstotno; vedno je pripravljena znova vključevati in zgladiti spore; spoštuje naravno pravo; spoštuje vse ljudi; različne svetovno nazorske, verske, interesne, osebne in druge opredelitve; skrbi za najranljivejše; prizadeva si za dobro svojega ljudstva, gradi na vrednotah, na katerih je nastala.

Če država hoče zapustiti te vrednote in se izgubi, jo državljani primejo za roko in jo pripeljejo nazaj v ogrado. Državljani ne izgubijo vonja po svoji državi. Skratka, ponosni so nanjo in jo ščitijo. Ko se v njej pojavijo nesoglasja, si prizadevajo, da jih zgladijo z dialogom. In ko so nesoglasja zelo velika, morajo eni in drugi pokazati usmiljenje. To ne pomeni popuščanja, ampak podati roko, pomeni razumevanje, naklonjenost, soudeležbo, ljubezen.