Poznate vzornega politika?

Slovenija | 17.06.2016, 13:08 Tone Gorjup

V Clevelandu se te dni poslavljajo od politika slovenskega rodu Georga Voinovicha. Oče je bil sicer Srb, mati pa Slovenka. Ponosen na enega in drugega je javno večkrat poudaril, da je slovenskega rodu. Ko je pri triinsedemdesetih letih napovedal, da se umika iz politike, je spomnil na svojo življenjsko filozofijo: (It's God, family, and country or community) »To so Bog, družina in država oziroma družba.« Politiki, v katero je vstopil po študiju prava, je posvetil kar pol stoletja. Začel je kot pomočnik pravosodnega ministra države Ohio. Več mandatov je bil župan Clevelanda, guverner Ohia, zadnjih dvanajst let pa zvezni senator. Kot sredinski republikanec se je držal še enega načela: (Work harder and smarter and do more with less) »Delati zavzeto in premišljeno in narediti več z manj!«

Ob srebrnem jubileju naše mlade države in mlade demokracije so načela, iz katerih je izhajal Voinovich, dobrodošla, saj v Sloveniji nimamo politika, ki bi se lahko pohvalil s takšno kariero. Tu so sicer zgrajeni tovariši, ki so služili partiji in so po sili razmer postali demokrati, a največkrat služijo staremu gospodarju. Ob vsakih volitvah dobimo množico novih obrazov, ki osnov politike ne poznajo. Največkrat tudi ni jasno, kaj jih je pripeljalo v politiko!? Motivi so različni, od dostojne plače naprej ... Potem so tu še politiki, ki se ravnajo po vremenu in bolj ali manj posrečeno menjajo stranke. Nekaj je tudi takih, ki so v politiko vstopili iz prepričanja …

Voinovich je bil praktičen katoličan, ki je tudi med tednom našel čas za obisk bogoslužja. Vera je bila sestavni del njegovega življenja. Kot politik je vedel, da gre cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega. Kdaj bomo pri nas lahko brez zadržkov spregovorili o verski pripadnosti, ki je za normalno družbo ena od vrlin?

Tudi družina je imela pomembno mesto v Voinovichevem življenju. Za svojo ženo je dejal, da je bil to največji dar, ki ga je prejel od Boga. Ko je pri svojem vodilu skozi življenje omenjal Boga, družino in državo, je takoj dodal, da vrstni red ni bil vedno tak. Zato je kot upokojenec želel več časa posvetiti družini, zlasti vnukom. Družina je zanj tudi v politiki ena temeljnih vrednot. In to ne kakršnakoli družina. Pri nas še vedno nimamo jasne predstave kaj je družina. Globoko v človekovi naravi je sicer zapisano, da smo na svetu možje in žene, da smo zmožni porajati novo življenje, da nas zaznamujeta rojstvo in smrt in še marsikaj … da gremo iz roda v rod … Dejstvo je in ostaja, da je družina temeljna celica družbe. In to ne katerakoli družina, naprimer lovska ali ribiška. Koliko politik in koliko interesnih skupin s prikritimi nameni se križa, ko gre za družinski zakonik! Tudi želja, da bi otroka iztrgali pretiranemu vplivu staršev in ga čimprej osamosvojili, ima v sebi prikriti kompleks Rdečih Kmerov, ki so želeli vzgojiti za njihove pojme idealnega in seveda povsem vodljivega človeka. Verjeli so v istega »boga« kot naši socialistični vzgojitelji.

Upam si reči, da je izkušnja družinskega življenja nujna za vse, ki želijo biti politiki. Vsa področja družbenega življenja se najprej zrcalijo v družini: vzgoja, šolstvo, kultura, finance … V družini vzpostavljamo odnose, se pogovarjamo, pogajamo, določamo skupne cilje, si prizadevamo za njihovo dosego, si pomagamo, postajamo opora ali breme drug drugemu, doživljamo vzpone in padce, spoznavamo življenje in smrt … se spremo, si prizadevamo za spravo in si odpuščamo … Brez vseh teh izkušenj v širši družbi težko postaneš člen, ki skupnost oblikuje v pozitivni smeri, ji daje dodano vrednost, doprinese svoj del v prizadevanju za skupno dobro.

Voinovichu tudi politični nasprotniki priznajo, da je živel za mesto, ki ga je vodil, za zvezno državo katere guverner je bil in Združene države, ki jim je služil. Poleg tega ni pozabil slovenskih korenin, saj ob njegovi smrti ponavljajo, da je bil naklonjen Sloveniji, da jo je podpiral na njeni poti v samostojnost in vstopanju v mednarodno skupnost. Bil je sicer »javni uslužbenec« a na drugačen način kot smo tega navajeni pri nas. Biti »v službi ljudem« marsikje v svetu pomeni precej več kot biti del naše javne uprave. Pomeni na neki način živeti za ljudi. Za katerega politika v Sloveniji bi lahko rekli, da je tak ali je bil tak? Politik, ki živi za ljudi, zna prisluhniti in slišati. Zna iskati skupne rešitve, se pogaja, zna stopiti korak nazaj in skleniti dogovor. Spoštuje svojega nasprotnika in ga zna pridobiti, ko gre za skupno dobro, čeprav mora včasih popustiti. Gotovo Voinovich ni bil brez napak, a se je držal načel, ki jih je omenil ob koncu politične kariere. Poznal je kot rečemo politično kulturo, sicer v tem poklicu ne bi vztrajal ne uspel.

Če bi državi Sloveniji uspelo v petindvajsetih letih oblikovati politično elito, ki bi bila lahko vzor tistim, ki na politično prizorišče šele vstopajo, bi lahko precej bolj optimistično zrli v prihodnost. Tako pa imamo množico politikantov, ki odločajo o nas in prihodnjih rodovih brez jasnih ciljev, na kredit in predvsem v prizadevanju, kako potešiti lastne želje.

Pred nami je največji praznik države Slovenije in njen srebrni jubilej. Lepo je bilo praznovati letošnji planiški praznik sredi marca, ki je povezal veliko večino državljanov in rojakov po svetu. Kaj pa nas čaka 25. junija, ob dnevu državnosti? Se bo ponovilo vzdušje Planice in veselja nad tem, da suvereno in novo državo ali pa nas čaka nov spopad v vojni, ki še kar traja in traja …