Zmaga desne sredine?
| 08.06.2016, 14:23 Jože Bartolj
Politično ravnanje posameznika v državi je odvisno tudi od tega kako dojema obstoj in moč ključnih interesnih skupin v državi. Moja teza je, da člane najmočnejše interesne skupina v Sloveniji povezujejo materialne in statusne koristi, ki so jih oni ali njihovi predniki uživali v prejšnjem, nedemokratičnem režimu.
Obstoj in vpliv te interesne skupine se sicer lahko zanika ali omalovažuje, a v tem primeru ni mogoče pojasniti številnih posebnosti v slovenski družbi kot so: velik delež državnega lastništva v gospodarstvu, stalna uslužnost dominantnih medijev do vidnih predstavnikov te interesne skupine (v nadaljevanju omrežja), politični vpliv sindikatov v družbi, ki ni sorazmeren s številom njihovih članov, nedotakljivi cehi javnih uslužbencev ter ad hoc pojavljanje novih političnih strank, ki naj bi bile formalno neideološke in pragmatične, pa se, ko so na oblasti, izkažejo kot transmisija omrežja.
Skupini ljudi, ki imajo močan skupen interes ni potrebno, da bi bili formalno tesno povezani ali organizirani. Mnogi lahko celo iskreno zanikajo pripadnost omrežju, saj se formalno niso nikoli včlanili. V kočljivih in prelomnih trenutkih, ko se pojavi negotovost kaj skupni interes je, mora intervenirati s tolmačenjem nekdo, ki ga člani interesne skupine jemljejo kot avtoriteto. Zato Milanu Kučanu ni dovolj le, da s soborci po zidanicah odloča o kandidatih za nosilce svoje politične dediščine, ampak se mora občasno tudi simbolno javno angažirati. Tako je poromal k Zoranu Jankoviću na magistrat, tako je šel Alenki Bratušek javno »svetovati glede DDV« in tako se je udeležil promocije Janši in Krkoviču sovražne knjige o sestrelitvi helikopterja JLA nad Ljubljano med osamosvojitveno vojno.
Zadnjič sem vodil pogovor o Ekonomskih izzivih Slovenije. Sodelujoče sem izzval z vprašanjem, katere reforme bi bile najpomembnejše in bi jih priporočali sedanji vladi. Začeli so naštevati reformo trga dela, reformo javne uprave, reformo šolstva in podobno. Blaž Vodopivec je izpostavil eno »reformo«: »Najpomembnejša strukturna reforma bi bila zmaga desne sredine na volitvah v državni zbor. O vsem potrebnem in konkretnem se bodo potem stranke, kljub različnosti, brez težav dogovorile«.
Kaj lahko razumemo v Sloveniji kot desno sredino. Za mene so to stranke v katerih ni vpliva omrežja ali pa je ta vpliv minoren. Mnogi menijo, da bi morali kot desno sredino imeti neko idealizirano stranko kot je bila Kohlova CDU ali konservativna stranka Margaret Thatcher, kar pa je utopija. Ekonomsko samostojni meščani in kmetje, ki so prepričani, da bi se morala družba ravnati po tradicionalnih vrednotah, so že v Zahodni Evropi vse bolj redka vrsta volivcev. Pri nas pa jih je bore malo preživelo med in povojno fizično iztrebljanje ter sedemdesetletno indoktrinacijo. Edina politična drža, ki si lahko obeta uspeh proti omrežju je populizem proti uveljavljenemu »establishmentu«.
Naš proporcionalni volilni sistem (in razmeroma velik delež volivcev, ki ne želijo nikakršnih sprememb) onemogoča, da bi volilno zmago odnesla ena sama stranka tako kot se je to zgodilo na Poljskem ali Madžarskem. Praktično ni možna koalicija z manj kot tremi strankami. Zato je povsem za lase privlečena razlaga, da je Janez Janša ovira za zmago desnice na volitvah, vsaj če kot desnico pojmujemo od omrežja neodvisne politične stranke.
Janša lahko s SDS desni koaliciji v vsakem primeru zagotovi vsaj 20% glasov. Argumentacije, kako bi za SDS glasovalo več volivcev, če bi stranko vodil kakšen ne-Janša niso bili sposobni sproducirati niti dežurni proti-janšistični politični analitiki. Dominantnim medijem všečnega predsednika SDS brez karizme, voditeljskih sposobnosti in političnih izkušenj, bi lahko stranki postavili le od zunaj. Člani SDS si sami takega ne bodo nikoli izbrali. Če pa ga postavi Janša, se ne bi spremenilo nič, saj bi takemu novemu voditelju hitro pripisali vse Janševe atribute.
Drug argument proti Janši v politiki je, da so Janša in »njegovi verniki« tako grozni, da z njimi ni mogoče sodelovati. To argumentacijo se plasira v javnost, da bi se drugim strankam, ki nagovarjajo volivce, ki ne marajo omrežja, dalo alibi za koalicijsko sodelovanje z naslednjo transmisijo omrežja. Izkušnje iz preteklih vladnih koalicij pa ne kažejo na to, da bi bili Janševi glavni vir nesoglasij v vladnih koalicijah.
Ključni pogoj za zmago desne sredine je, da poleg volivcev, ki jih pritegnejo Janševi, druge desnosredinske stranke (NSi, SLS in morebitno novo-ustanovljene stranke) zagotovijo na volitvah 150.000 – 180.000 glasov. To ni zlahka dosegljiv cilj (leta 2004 so jih dobile 154.000 leta 2014 pa samo še 83.000). Razumsko gledano, je trenutno zelo malo možnosti, da bi se to zgodilo na naslednjih volitvah. Ustanavljanje novih strank, ki niso po volji omrežja je zelo naporno delo in bo potrebno precej sreče, da se kakšna prebije v parlament, voditelji obstoječih pa kolebajo med všečnostjo omrežju in ofenzivno proti-oblastno držo.
Čeprav je politika umetnost možnega, so v tem poslu uspešni samo optimisti (nekateri omalovažujoče rečejo, da samo narcisi). Optimist je tisti, ki si neugodnim okoliščinam navkljub, prizadeva za malo verjeten rezultat. Vsaj dvakrat v zadnjih treh desetletjih, je optimistom v Sloveniji tudi uspelo. Če bomo hoteli postati normalna evropska država, jim bi prej ali slej moralo spet.
Več komentarjev na Casnik.si
