Kolikokrat nas bega vprašanje, kdo sploh smo. Kje je potem šele vprašanje, kdo je Bog!

Radijski utrip | 26.05.2016, 14:00 Nataša Ličen

V Dijaško oddajo smo na zapovedani praznik spominjanja Jezusove navzočnosti v zakramentu evharistije povabili k pogovoru maturante in jih vprašali po njihovem razumevanju osrednje vsebine in sporočila današnjega praznika. Prišli so maturanti, ki so se redno ustavljali v gimnazijski kapeli ob večernem čaščenju in adoraciji. Ta čas so zapolnili z razmišljanjem o sebi, predvsem pa za pogovor z Bogom. Obenem pa so z rednim srečevanjem ustvarili neko skupnost povezanosti med seboj, bili so skupaj združeni pred Bogom. Njihova razmišljanja so dragocena in v tehten premislek vsem.

Maturanti Škofijske klasične gimnazije iz Šentvida nad Ljubljano

Matevž Bedič: »Pri obhajanju praznika Sv. Rešnjega telesa in krvi mi je zanimivo ali fascinantno to, kako se nekaj človeku tako nedojemljivega lahko spremeni v fizično in človeku blizu. Današnji praznik je zame prikaz neke skrivnosti in povezanosti Boga človeka. Zaradi materinskega čuta se ženske morda lažje povežejo z Marijo. Pri evharistiji skušam začutiti Boga, ki je prišel na zemljo in s tem začel pot odrešenja. Živost Boga včasih začutim v nenavadnih trenutkih, najbolj pogosto seveda v gorah, v naravi. Čutim Božje delo in to se odvije na zelo čustveni ravni. Tudi ostale ljudi skušam dojeti tako, da pač vsi strmimo k Njemu. Boga doživim včasih preko majhnih stvari, recimo preko glasbe, pri maši, v naravi in zato se tako rad vedno znova zatekam k omenjenim stvarem.«  

Domen Vurnik: »Ob prazniku se spomnim na svojo presenečenje med vsako sveto mašo, ko spremljam dogajanje, dejstvo utelešenja Jezusa v hostiji in vinu. Na novo me to vsakič preseneti, da je Bog v tistem trenutku fizično z nami. Svoje prve iskrene resnosti z vero sem začutil prav na podlagi čustev. Adoracija me sprva ni pritegnila s poglabljanjem v Sveto Pismo, ampak pesem in vzdušje, celotna atmosfera. Ne toliko, kje sem bil, ampak, kaj sem ob tem čutil. To so bili trenutki streznitve. Stik z Bogom je zame vsakodnevna molitev. Ne ponavljam prazne molitvice, ampak se dejansko pogovarjam. Čutim, da vse teče v pravo smer, ki je dobra zame, čeprav včasih ne gre, kot si želim. Zaupam v Boga, da bo vse v redu.«

Danijela Sitar: »Zame je pri današnjem prazniku največja skrivnost ta, da kako je mogoče, da nekaj tako presežnega, božanskega postane tako zemeljsko. To je dar, ki se nam v evharistiji najbolj približa. Hkrati je to skrivnost, po drugi strani pa nekaj, kar nas tako močno privlači, čeprav težko razumemo. Boga res naglašamo kot moškega, ker si ga tako lažje predstavljamo. Morda res drugače doživljamo Boga moški ali ženske, ne vem točno, kje naj bi te razlike bile. Stereotipno anj bi bile ženske bolj čuteče, ne vem, ali to drži. Morda bi izpostavila materinsko ljubezen, materinstvo je dar, ni toliko racionalno in morda smo ženske v tem bližje Bogu. Z Bogom se tudi prepiram, saj, kdo se pa ne? Vera temelji na zaupanju. Do neke mere na vero lahko gledamo z razumom, vse ostalo pa je nepoznano in velika luknja. Ljudje dvomimo, sprašujemo se in kolikokrat se vprašamo, kdo sploh smo, kje je potem šele vprašanje, kdo je Bog? Spraševanje je nujno, drugače bi v svoji veri lahko nazadovali.«

Gašper Urh: »Današnji praznik si težko predstavljam in ga morda dojemam še vedno nekoliko okrnjeno. Skušam se spomniti na tisti del naše krščanske vere, ki je morda tuj drugim religijam, da kristjani verjamemo, da je v podobi kruha resnično skrito odrešenje, nekaj več, česar druge religije nimajo. Zahtevno je, posebej za mladega človeka, ko še nimamo toliko izkušenj, verjeti in ozavestiti to, kar nas uči On. Spodbuda za življenje v veri je moja družina. Vera mi ni bila nikoli tuja, je velika prednost in brez nje ne bi nikoli tako razmišljal, kot razmišljam. Ni človeka brez vere, v to sem prepričan. Pri mojih obiskih kapele mi je bilo čustveno res lepo, vedno smo peli in to je vezni material, ki me je zelo privlačil. Bog ni pogojen z našo vero. Bog je tako absoluten, da obstaja tudi brez naše vere. Religija ni zato, da bi bilo Bogu bolje. Mi iz svoje človeške narave ustvarjamo religijo, zaradi svojega občutka gotovosti v Njegovo prisotnost. Ljudje so močno navezani na religijo, saj Boga potrebujemo.«

 

Mag. Gregor Celestina: »Bistveno se mi zdi izkusiti evharistijo, jo doživeti. Mladostništvo je obdobje dvoma. Tudi predstava v Boga, ki so jo imeli v otroštvu, se sesuje. Bog ni več prijazni starček z belo brado. Odkrivati začnejo pravo podobo in vseprisotnost Boga. V teh zahtevnih razpotjih nekateri mladi odidejo, nekateri pa začnejo mrzlično iskati. Ob današnjem prazniku se mi zdi pomembno, da se vprašamo, kaj je več od tega, kot to, da Bog pride k svoji »stvari«? Sprejema nas takšne, kot smo. Živimo v družbi, kjer ne znamo brati simbolov, kar pomeni, da nam je zaradi tega večina življenja zaprta. Svetost je treba doživeti, to nas potem v življenju lahko pripelje v globino evharistije. Hostij ne moremo samo zobati. Prav doživetja, izkušnje svetega nas lahko rehabilitirajo, da se vrnemo v območje svetega in stika z Njim.«