Slovo od Francija Korošca

31. 05. 2016, 08:07 Matjaž Merljak

Karapačajski rojaki so se poslovili od enega svojih najbolj delavnih članov Francija Korošca.

V nedeljo 1. maja, na večer obletnice našega doma v Carapachayu, se je Franciju Korošcu pripetil nesrečni padec pred njegovim domom, ki mu je nekaj dni pozneje povzročil odhod po večno plačilo. Poleg njegove bližnje družine, smo ta pretres začutili v polni globini, ne samo carapachayski rojaki, temveč vsa skupnost, za katero je on nesebično daroval veliko ur svojega življenja.

Franci je bil rojen v katoliški, narodno zavedni in predvsem delovni družini, ki mu je oblikovala čut, da je videl stiske v bližnjem in si upal reševati potrebe, ki so nastajale v slovenski skupnosti. Bil je eden od prvih učencev slovenske šole v teh krajih. Skavtizem je vtisnil v njegov značaj svoj »Vedno pripravljen« prav za vse življenje. Katoliška akcija ga je navdušila in izurila za plemenito delo, saj je bil mežnar skozi 45 let pri bogoslužju v našem Domu in v cerkvi Maria Reina v Villa Adelini, ko smo tam molili svete ure na prve četrtke. Po očetu je podedoval brezplačno odgovornost kot raznašalec slovenskega tiska. S kolesom je romal od hiše do hiše, tudi v kar daljne kraje na severu buenosaireškega predmestja, da je oddajal naš tisk in osebno sporočal novice, ko še ni bilo telefonskih vezi. Hvaležnost, predvsem oddaljenih rojakov, je Francija navduševala, da je vztrajal in povezoval tudi predvojne slovenske migrante.

Rasel je skupaj z razvojem Slovenskega doma v Carapachayu. Kot devetleten otrok je pomagal pri kopanju jarkov in polaganju prvih opek v temelje. Vedel je za vsako tehnično podrobnost v stavbi. Znal je prijeti za orodje in reševal v skupini ali v samoti nastale težave. Že v otroških letih je nastopal na odru in ni bilo igre, kjer ne bi sodeloval. Rad je pomagal kot scenograf, pri razsvetljavi odra in ostalih odrskih potrebah. Imel je zelo dober spomin in je znal povedati podatke o preteklosti vseh dejavnosti v Domu. Sodeloval je kot pevec pri skoraj vseh pevskih skupinah in začenjal s petjem pri verskih obredih. Dobro se ga spominjamo kot voditelja rožnega venca med procesijo na lujanskem romanju, pred sveto mašo v Lourdesu in pri duhovnih vajah.

Kot predsednik je vodil odbor Doma skozi osem ne lahkih let. Bil je večletni gospodar, kulturni referent, nadzornik in odbornik. V letu 2013 mu je društvo Zedinjena Slovenija podelilo priznanje za njegovo skrb kot dolgoletni raznašalec slovenskega tiska in za opravljeno delo kot javni delavec.

Rojen leta 1951 je bil elektrotehnik, izučen v salezijanskem zavodu »Juan Segundo Fernández«. Ponosen na svoj poklic je še vedno povezoval takratne sošolce in preživele profesorje srednje šole. Po prvih letih dela v tovarnah je odprl lastno delavnico, kjer je delal do zadnjih dni.

Iskreno sožalje ženi Pavli, ki mu je zvesto stala ob strani in ga podpirala s prav tako vnemo, kot jo je imel pokojni za vse, kar je bilo namenjeno v dobrobit skupnosti. Sožalje izrekamo tudi hčerkama Ani in Mariji, bratu Jožetu in sestram Marijani, Marti in Pavli.

Dragi Franci, Bog naj ti poplača za ves trud in za tvoje plemenito delo.

Slovenski dom v Karapačaju